EPISTOLE 6 - ZADNJIČ!

Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
www.dnevnik.si


4. maja 2008
Vera v to, da je možno
Dragi Mitja,

pravkar sem se vrnila z maše v frančiškanski cerkvici na vrhu Rožnika, prve maše to sezono, ki bo trajala do konca poletja. Doživela sem presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pater Christian, ki je maševal, je pridigo začel takole: »Telo je sveto. Ker je božje. Telo vedno govori resnico. Telo ve, kdaj želi biti objeto, telo ve ….«. To ni revolucija, je pa evolucija Cerkve, še kako potrebna, še kako! Kajti pridigati, da je telo grešno in meso gnusno, pač ni na ravni krščanske ljubezni sprejemanja človeka v njegovi celovitosti. Tudi nadaljevanje je bilo pretresljivo. Prav o sprejemanju je govorilo. Naj starši razumejo in sprejmejo svoje otroke. Naj oče sprejme sina, kajti če oče ne bo odprl vrat, sin ne bo mogel k njemu. Naj mati objame svojega otroka in ga ljubi z brezpogojno ljubeznijo … Ne le zgodbe gejev, ampak vseh nas, so pogosto drugačne od tega, kar je danes govoril dr. Christian Gostečnik, družinski zdravitelj in psihoterapevt, kakršnih je na Slovenskem premalo.

V petek sem te gledala v Polnočnem klubu. Rekel si, da je potrebno več radikalnega aktivizma, še bolj da je treba pritisniti … Nisi imel dovolj časa, da bi pojasnil, pojasni zdaj, dragi brat Mitja.

Kot stara aktivistka, angažirana od leta 1971 naprej – ko srečam na delavskih demonstracijah ali na protestu proti vojni v Iraku pred ameriškim veleposlaništvom kakšnega Rastka Močnika, se mu nasmehnem: »Kar naprej eni in isti« …-- premišljujem, kje aktivizem zaleže, koliko in s čim lahko kaj premaknemo ljudje, ki nam je mar. Zagotovo je možno marsikaj, najslabše je resignirano trditi, da itak ni mogoče storiti nič. Vedno se daj kaj spremeniti, vedno! In v tem se kaže naša pristna vera, naše religiozno občutenje življenja, piše veliki ameriški filozof John Dewey v knjigi Skupna vera, ki je te dni prišla (v prevodu mojega najboljšega študenta vseh časov, pokojnega Andreja Pinterja, ki mu je knjiga tudi posvečena) na naše knjižne police: »Vsa izboljšanja razmer poganja vera v to, kar je možno, in ne privrženost dejanskemu«, piše Dewey, in tako utemeljuje najino sestrsko/bratsko zavezo, dragi Mitja. Se mi zdi, da nas je vsak dan več, ki se zavedamo potrebe po sočutju, solidarnosti , ki delamo za dobro ljudi in za pravičnejši svet. Naša medčloveška povezanost pri uresničevanju teh idealov v vsakdanjem življenju je praktično religijsko izkustvo, ki šteje za Deweya največ. Proti čemu se velja boriti štirideset let po maju 1968, je imenitno napisal Slavoj Žižek v včerajšnjem Objektivu. Kaj bi še dodal ti, Mitja?

Smo pa Slovenci trd oreh za spremembe. Predvsem zato, ker se redki zavedajo, da se vse spremembe začnejo pri nas samih. Samo sami sebe imamo pravico spreminjati, druge lahko nagovarjamo, a terjati od njih, naj storijo to, kar mi mislimo, da je potrebno, imamo pravico le v izjemnih primerih. Slovenci pa bi najraje spreminjali samo druge. Žena moža, mož šefa, šef direktorja, direktor župana, župan predsednika vlade … Ko sem šla danes na Rožnik, sem opazila starejšega možaka v sivi halji in s polivinilasto vrečko, v kateri je imel stisnjene plastične steklenice in tetrapake od mleka, kar je odlagal v zabojnik za papir, namesto v sosednjega za embalažo. Gotovo slabo vidi, morda je zamišljen, sem si rekla in prijazno pristopila: »Gospod, tole pa spada v sosednji zabojnik«. Prijela sem plastično steklenico in jo hotela potegniti iz napačnega zabojnika, ko me je odločno usmeril drugam. Dvignil je roko, stegnil kazalec, pokazal v drugo smer in rekel: »Tja pojdite, tja, tam boste videli …«

Drugi so krivi. Drugi umazani. Drugi pokvarjeni. Drugi, drugi … Ko je pri meni gostovala profesorica novinarstva iz Amerike, mi je presenečena pripovedovala: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi. O tem, kaj čutite, kaj sanjate ... Samo o drugih!« Samorefleksija je res redek pojav v deželi tostran Alp. Kot v oni na drugi strani, o kateri zdaj poročajo mediji po vsem svetu, analizirajo in komentirajo, kako da se je lahko zgodil tako gnusen zločin spolne zlorabe lastnega otroka in nasilja nad njim, kot se je zgodil – da ni slučaj, da se je prav pri naših sosedih, v Avstriji. Ki je zibel naše zibke.

Ah, dragi brat Mitja, tole je zadnje pismo, ki ti ga pišem za Objektiv, in težko se mi je posloviti od tebe. Veliko bi te še rada vprašala, da bi povedal množičnemu občinstvu, ne le meni. Kajti s svojo iskrenostjo delaš preboje, ki po mojem mnenju naredijo za razumevanje GLBT več kot Parade ponosa. Tvoja zgodba se dotakne srca, saj je avtentično pričevanje ranjenega človeka, ki se svojih ran zaveda, jih reflektira in (zato) že tudi celi. S tem pomagaš drugim, da se zazremo vase in se manj bojimo svojih senc, dušnih in telesnih – ker je itak eno in isto – bolečin. Ni druge poti do sebstva, do samouresničitve in do odrešitve, kot je pot navznoter. Tisti dvignjeni kazalec, ki je kazal druge, nikoli ne bo dosegel samega sebe, zato tudi bližnjega ne. Strašno tujstvo mora vladati v domovih, kjer govorijo v stilu: »Kaj bodo pa drugi rekli … Poglej, kakšni so drugi ... Kaj delajo drugi …«. Tujstvo in hlad, sprenevedanje in beg. Medčloveška puščava.

Draga Simone Weil pravi: »Veličina človeka je vedno v tem, da svoje življenje na novo ustvarja; da na novo ustvarja, kar mu je dano«. Ti pričuješ o tem z močjo, da bralca/bralke ne pustiš indiferentnega. Dotakneš se, zarežeš, osvetliš, prevetriš … a tega ne bi zmogel s tako silovitostjo, če ne bi bil tvoje jezik kij, ki ga vihtiš kot pravi literat. Ne vem, kolikšno je število ljudi, ki si jih s svojim pisanjem premaknil, čutim pa, da si najbolj premaknil – sebe. Prepričana sem, da so se odprla vrata tvoje »hiše biti«, iz katere bodo korakale vojske besed in potoki občutenj, vredni knjižne objave. Skratka – na straneh Objektiva se je rodilo novo pisateljsko ime. Čestitam, dragi brat Mitja!

In te objemam, tvoja Manca

POUDAREK: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi.«


8. maja 2008
REVOLUCIJA EMPATIJE!
Ljuba Manca,

berem o Amstettnu. In mi gre na kozlanje. Ne toliko razsežnost grozot Josefa Fritzla. Sem v Judovskem muzeju v Berlinu videl še kaj hujšega. Pa ni na stenah niti ene slike kupa belih taboriščnih trupel, niti enega zmaličenega telesa. Samo predmeti so. Ljudi. Iz vsakdanjega življenja. Violina, na katero so igrali ob družinskih srečanjih. Denarnica, ki jo je oče vrgel iz avta, ko so ga peljali. In v njej še njegova zadnja slika. Pa pismo sestre. Iz Berlina v Amsterdam. Pisanje, ki mora vse najhujše zamolčati, a prav zato med vrsticami pove še več. Potem sem srečal žive stare moške oči. Rdeče. Za njim še ene. Suhe. Ženine. Le zakaj sta prišla v muzej? In sem si utegnil samo še skriti dlani v obraz. Potem je prišla hostesa s kozarcem hladne vode. Hladne, kot mrzle ploščice v kopanici, kamor zbežim, ko mi je slabo. Kot hladne dlani na vroče čelo. Niti v Dachavu ni bilo tako hudo.

Ni me strla nemoč razumeti, kaj goni človeka, da si izmisli in udejani holokavst. Sesedlo me je spoznanje, da so ljudje pristali na pravila igre. Tudi danes pristajamo. Ko vidimo krivico in pogledamo stran. Namesto da bi usekali s tako silovitostjo, da bi se krvnik samo še sesedel pod težo lastnega bremena. Tako pa, v strahu, da ne bo padalo še po nas, obrnemo glavo v tla. Pogledamo stran, ko si sodelavka nadane večja očala, da bi skrila modrico prejšnjega večera. Ko šefi na očeh vseh zganjajo psihoteror. Ko nam hčerka pove, da je podpisala in kakšno leto pač ne bo otrok. Ko kolegica natakne rdečo čepico, da bo zaradi menstruacije lahko šla večkrat na stranišče. Ko si sodelavec ne upa vzeti očetovskega dopusta. Ko iz dneva v dan opazujemo množice novodobnih sužnjev, kako iz toplih postelj korakajo v garanje. V Ljubljani. V Starem trgu pri Ložu. Ko gledamo vrste pred karitativnimi ustanovami, leta 2008 v osrčju nove Evrope, in beremo o dvestotisočih, ki nas gledajo izpod praga revščine. Ko vidimo nemoč starcev, ki osamljeni ždijo v steno in si želijo samo še umreti. Ko v čakalnici srečamo azbestnega bolnika, izžetega in zavrženega. Saj je dal kar dosti soka! Ko beremo zgodbe šestnajstih let izbrisa. Petdesetih let nekaznovanega komunističnega nasilja. Krvavih cerkvenih stoletij, ki se v belih rokavičkah in čipkastih odevalih nadaljujejo v sodobnost. (Oprostite, zavračati kondom pri petdesetih milijonih okuženih s hivom je genocid.) Zamahnemo z roko, ko spregovori Elena Pečarič o debelem kralju na invalidskem vozičku, ki ima v rokah vse vzvode moči. Ah, saj se še med sabo ne razumejo, ti invalidi. Banaliziramo v stilu Crnkoviča z otrokom v naročju, ko se fanta bojita z roko v roki na ulico ali ena od punc ne more otroku nuditi ničesar, ker pač ni biološka, ampak samo socialna mama. Preusmerimo krivdo, ko otrok pripoveduje o nasilnem profesorju Pernetu. Skomignemo z rameni, ko učitelj toži zaradi groženj. In zamahnemo z roko, ah, puberteta, ko pride sin raztrgan iz šole. Ne vstanemo, ko se kdorkoli že, kot vreča krompirja opoteka po avtobusu. Zamenjamo kanal, ko se začnejo zgodbe o pediatriji ali onkologiji. Ne vidimo groze podobnosti med muslimani pri nas, stisnjenimi v telovadnici na Kodeljevem na ramazanski bajram, in tistimi, pred kratkim v okolici Srebrenice. In se malce v zadregi nasmejemo poslednjemu pedrovskemu, ciganskemu štosu. Gate na glavo in dva svinčnika v nos.

Kaj bi iskali pri sosedih, če pa je v naši hiši tak kup gorja, da zaudarja bogu pod krilo. Bi se radi malce oprali krivde s kazanjem na avstrijsko pošast, ki da ima za odtenek bolj krvave roke od nas? Jih ima res? Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.

Zato trdim, ljuba Manca, da so nujnejše tudi radikalne oblike aktivizma. Take, ki ti zabrišejo krvavo stegno v obraz, da se od šoka s tal pobiraš še nekaj dni. In še kak teden opotekaš od krutosti resnice. Ali pa granitno kocko v steklo. Ker smo tako otopeli, da nas niti kričanje trpečih ne zbudi več iz ihtavega turbokapitalističnega polsna. Tako prekleto porinjeni globoko vase, da si bomo kmalu pogledali iz riti. Da skrbimo lahko samo še zase, sebe pa že dolgo ne vidimo več. Kaj šele druge. Ne čutimo, sicer bi razumeli, saj smo bili v koži šibkega gotovo kdaj tudi sami. Zato trdim, da je potrebna revolucija intime, še več, revolucija empatije. Tista denarnica v Judovskem muzeju v Berlinu bi lahko bila tudi moja. Je moja.

Manca, jaz sem iz tako mehkega testa, da mi je hudo ob »slovesu«. Tako dobro mi je delo teh šest tednov psihoterapije. Se vidi, da si blizu umirajočim. Odprla si vrata postave in se zaklepetala z vratarjem, tako kot samo ti znaš. Jaz zdaj stopam skoznje. In divji kostanji cvetijo. Hvala.

Rad te imam.
Objem. Poljub.

POUDAREK: Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne, in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.