(fotka iz Playboja)
Velikonočni ponedeljek, 2008
»Različne družine – enake ljubezni«
Dragi Mitja,
v glavi ti tole pismo pišem že dolgo, a življenje pogosto naše delovanje zapelje v drugo smer od volje, ki bi ga rada oblikovala po lastni želji in predstavi …
Nate sem najbolj intenzivno mislila v začetku marca, ko sem videla številne plakate s fotografijami dveh mladih moških ali dveh žensk, na njih pa je pisalo: »Različne družine – enake ljubezni«. Pod tem sloganom je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transspolnih (LGBT) družinah. Ali premalo sledim množičnim občilom ali pa so ta res ignorantska do tovrstne tematike, saj nisem zasledila informacij o tem, kaj ste se pogovarjali, morda sprejeli kakšne sklepe …
Vidiš, dragi Mitja, kar predpostavljam, da si bil ti zraven! Ker si eden redkih gejev, zapisanih z resničnim imenom in priimkom pod svoje življenje in delo in ljubezen in zahteve po človekovih pravicah … Bil si prvi, ki si se s svojim partnerjem registriral na upravni enoti in tako udejanil zakonsko pravico po registraciji, ne pa tudi po poroki, saj te na Slovenskem – pa tudi drugje po večinskem svetu – (še) ni.
Pišeš v LGBT časopis Narobe, pišeš tako zavzeto in strastno in občutljivo, da človeka potegneš v svoje besedilo in potem se s teboj pogovarjam, razmišljam. Najraje ne bi šla samo med tvoje besede, ampak kar pod tvojo kožo, saj me s pristnostjo neposredno nagovarjaš in navdihuješ, da širim svoj pogled in diham globlje sporočila sveta, v katerem tako rada živim. Samo sebe razumem – že od nekdaj, že od otroških čeveljcev dalje – kot angažirano socialno delavko v dobesednem smislu. In tebe, Mitja, čutim kot svojega aktivističnega brata. Zato ti tudi pišem!
Povej mi, povej najprej kaj o tem, kako si rasel v fanta, ki ga niso zanimale punce, ampak vrstniki istega spola. Zdi se mi, da si imel ti več razumevanja in podpore svojih najpomembnejših bližnjih kot marsikdo drug, ki zato noče javno deklarirati svoje homoseksualnosti, temveč se skriva in prekriva, da ne bi prizadel svojih staršev, bratov, sester … Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije. Kako je tebi šlo odprto življenje doma in potem pri delu? Prav zato, ker globoko verujem, da je sleherni človek, prav vsako živo bitje, ki hodi po tem svetu, enkratno, in hkrati žarek, ki izvira iz ENEGA in istega sonca, Absolutnega, iz tiste Skrivnosti, o kateri je treba molčati, ker o njej z besedami ne moremo govoriti, me še toliko bolj boli kazanje s prstom na vse vas, ki upate biti resnični in samosvoji na način drugačnega, a čisto spodaj vendar enakega. Vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni, prav vsi in vsak posebej, tu ni nihče drugačen.
Te dni sem po elektronski pošti dobila navdihujočo zgodbico o smislu življenja, ki ti jo obnavljam, da te ne bom zasipala s preveč vprašanji, dragi Mitja.
Veterinar se spominja družine – moža, žene in malega dečka Shana, ki so bili zelo prizadeti zaradi bolezni svojega ljubljenčka, psička Belkerja. Belker je zbolel za rakom in veterinar je sporočil družini, da ne more nič storiti, da bi ga ohranil pri življenju. Predlagal je evtanazijo starega psa na njihovem domu. Starša sta sklenila, da bosta štiriletnemu sinu omogočila izkušnjo umiranja psa, saj se bo prek nje lahko kaj naučil o življenju.
Shane je bil pripravljen na slovo, mirno je pobožal psa še poslednjič. Veterinar se je čudil, kako mali razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah po prejeti injekciji je Belker umrl in mali deček ni bil vznemirjen zaradi tega. Družina in veterinar so še posedeli ob mrtvem psičku in odrasli so se pogovarjali, kako hudo je, ker živali ne živijo tako dolgo kot ljudje.
Dečko je pozorno poslušal in čez čas rekel: »Vem, zakaj umrejo prej«. Presenečeno so ga pogledali in potem je veterinar slišal najboljšo razlago dotlej: «Ljudje se rodijo, da se potem učijo, kako živeti dobro življenje – kar pomeni ljubiti vsakogar ves čas in biti prijazni, kajne?« Štiriletnik je zaključil: «Torej, ker psi takoj vedo, kako to delati, jim ni potrebno živeti tako dolgo kot ljudem«.
Dragi Mitja, ko bi ljudje razumeli, kar je vedel štiriletni deček Shane, homofobije sploh ne bi bilo. In zato tudi ne raznih »konstatacij« o homoseksualcih kot suhi veji na narodovem drevesu – ne morem pozabiti te izjave, ne morem, saj jo je izrekel zdravnik, ki se je ukvarjal z medicinsko etiko! – in podobnih sovražnih izjav. Tudi ne bi bilo peticij, kakršno je po omenjeni mednarodni konferenci podpisalo 130 podpisnikov »za ohranitev dejanske vrednosti družine«, ki nasprotuje vsem družinam, v katerih poleg otrok ni matere in očeta. Sama sem si vedno želela prav tako družino: mati, oče in (vsaj trije) otroci. Ni nam uspelo. In ostalo je zavedanje: življenja, potemtakem tudi družine ne, ne nastajajo in potekajo tako, kot bi bilo najbolje s stališča tistih, ki vedo (neuradno mnogi živijo v nasprotju z lastno doktrino!), kaj je prav in kaj narobe. Ideali ne zdržijo življenjskih preizkušenj, pa naj bodo še tako lepi in plemeniti! Potrebno je imeti pogum in pogledati resnici v oči. Svoji lastni resnici in resničnosti, ki jo sooblikujemo iz svoje notranjosti, iz tistega, kar je najmočnejše in najglasnejše v nas samih. Ki je tako glasno, da prevpije družbene norme in cerkvene dogme, zavedajoč se, da je življenje veliko več od obojega.
Čakam tvojo zgodbo, dragi Mitja, in te prisrčno pozdravljam,
Manca
Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije.
Dan norcev, 2008
»To pa že ni družina! Ne, to so svete družine!«
Draga moja sestra Manca,
saj te res čutim blizu že dolgo časa. Dolgo, pri triintridesetih lahko to že skoraj meritorno rečem. Še iz časov tistih tvojih fotografij, ko si se še sprehajala po modnih pistah in sem jih, najstnik, črno-bele videl med brskanjem po Jani. Se mi je zdelo tako fascinantno, da si je manekenka dovolila pohoditi stereotipe. Vse do trenutkov, ko sem, outsider, sedel v klopeh FDVja in poslušal tvoje prhutanje. Ko si nam iz Lilla pripeljala mojstrico novinarstva Souad Belhadad. Ne glede na to, kaj si mislijo drugi, vedno zvesta sebi. Tako te vidim. In to mi ni dalo miru. Zato sem te pred leti poklical, da sva se v etru javnega radia dve debeli uri, bili sta minuti, globoko v noč pogovarjala o Življnenju. In sem vprašal vse. Brez pohlevne novinarske priliznjene prijaznosti, ki zdaj, kot kuga v srednjem veku, razsaja po slovenskem novinarstvu. Tudi tisto, kaj je bilo med Brezo in Brozom in zakaj takšno nenadno spreobrnenje k bogu. Vidiš, res sva si usojena.
Ne veš, ob kako pravem času prihajaš. Prav zdaj, ko si počasi končno dovoljujem biti to kar sem. Kaj počasi, hitro in nemudoma. Mudi se mi. Saj sem čakal polna tri desetletja, da je reka od izvira naredila strugo in je zdaj spodoben tok, ki hoče prestopiti bregove. To hočem storiti, še preden se razlijem v morje. Že tako, se mi zdi, sem pol življenja preždel v samopomilovanju. Ponižen Primožek, ki si ni dovolil pogledati Življenju v oči. Zdaj postaja drugače. Hvala, da si me poiskala.
Prav imaš. Res sem bil zraven pri mednarodni konferenci o LGBT družinah. Bolj ob strani sicer, ker je konferenco pripravljal moj dober prijatelj s sodelavkami in sodelavci iz Legebitre, a sem vseeno stal tam. Tiste dni me je pogosto spreletaval srh in večkrat sem moral hitreje utripati z vekami, da solze ne bi prestopile. To, da si nekdo dovoli uresničiti svoje sanje, želje in hotenja, pa če se svet postavi na glavo, ker ve, da je tako prav, in da to res stori in mu povrh vsega še uspe, mene vedno vrže s tira (No, saj ne da sicer slovim po pretirani stabilnosti.). In tako sem gledal v oči ljudi, ki so si v vedenju, čutenju, hotenju in željenju, da bodo v življenju dobri starši, pa naj gorita Sodoma in Gomora, dovolili ugrizniti v ta prepovedani sad spoznanja. (To, da je spoznanje greh mi tako ali tako ne gre v glavo.) In sem videl ljudi, ki so bili zaradi te izjemne izkušnje starševstva videti zelo pomirjeni s seboj in stvarstvom. Tako zdaj še manj razumem tiste, ki želijo ljudem preprečiti, da bi si ustvarili družino. Samo zato, ker so istospolno usmerjeni. To, da ne zmorem doumeti, kako da se varuhi naravnega reda in morale (če npr. prezremo diskurz naravnosti celibata) ne postavijo ravno za pravice otrok v istospolnih družinah do starševske zaščite obeh staršev, biološkega in socialnega, mi tako ali tako ne gre skupaj. Ne z logiko, ne z naravo, ne z družbo, še posebej pa ne s krščansko ljubeznijo. Bi kar kričal, kot je v Ambrusu Drnovšek, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
Istospolne družine so bile, so in bodo. In vse več je gejev, lezbijk, biseksualnih in transpolnih ljudi, ki si dovoli zaživeti izkušnjo starševstva. Bodisi z otroki iz prejšnjih zakonov, iz trenutnih zvez, z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo ali s posvojenimi otroki. Na zimskem taboru, ki smo ga pripravili teden po konferenci in ga v celoti namenili istospolni družini, sem izvedel, da je v zadnjih letih govor o pravi gaybeboom generaciji. Tam v Spuhlji – 30 duš se nas je zbralo – so bile tudi tri istospolne družine s petimi otroki. To bi nas morala videti. Starši in ostali »tabornice« in »taborniki« smo se na predavanjih in delavnicah z gosti pogovarjali in se poglabljali v temo družina, otroci so se nadstropje višje igrali v Mavričnem vrtcu. Potem smo se igrali skupaj. Vreščanja je bilo, da mi še zdaj odmeva v buči. Človek rabi vsake toliko umik v taka idealizirana nebesa, da si napolni baterije in si (spet) dovoli upati, da bo nekoč še vse dobro in bomo vsi skupaj lahko jedli od drevesa spoznanja, pa zato ne bo treba nikomur iz raja. O zaključkih smo se obsežno razpisali v reviji Narobe, ki bo zunaj v naslednjih tednih. V celoti je posvečena istopolni družini. Ti jo pošljem?
Kako sem rasel, me sprašujejš? Kot muževna steblika. Na podeželju. Sredi dragih Goriških brd (Nisem jaz kriv, da jih ljubim!). Iz lepega deteta v krmežljavega najstnika, ki me je frustracija tiste neizrečenosti tako zabila, da sem, še ne dvajsetleten, pogosto razmišljal o štriku. A me je od teh mislil odvrnil Vilijem Ščuka. Psihiater, ki mu bom hvaležen vse življenje. Sedel sem na stolu, na stol nasproti mene pa sem moral simbolno postaviti sebe - pedra. In potem nekaj storiti. Vedel sem, da moram stol objeti, pa ga nisem hotel. Zdaj ga objemam. Kdor ni poskušal živeti tako, da je moral zatajiti, zatreti, ubiti in izbrisati del sebe, nikoli ne bo razumel. A takih, drugačnih, je veliko: katolikov in svobodomislenih med komunizmom, revnih sredi družbe, ki malikuje bogastvo, debelih med z manekensko postavo obsedenimi generacijami, Neslovencev med čistokrvnimi, muslimanov med več kot milijon Kristusovih, bolnih med zdravim in polnokrvnim delovnim ljudstvom, lačnih med sitimi, žensk med moškimi, starih v eri obsesije z napeto kožo in strahom pred časom, Čefurjev, Ciganov, klošarjev, invalidov ... Kdo ni drugačen? In zakaj potem ne dojamemo, to kar ve že štiriletni Shan?
Zakaj, Manca?
toplo te pozdravljam,
tvoj brat
Mitja
Bi kar kričal, kot je Drnovšek v Ambrusu, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
0 komentarji:
Objavite komentar