20. aprila 2008
Samo nori mislijo z glavo
Dragi Mitja,
ne, ne bom ti zamolčala. O tistem stavku iz verižnega pisma, ki te je razjezil: »Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti«. Najbrž je iz enega mojih tekstov, saj to misel pogosto navajam. Prepričana sem namreč, da ljudje nismo in ne moremo biti samozadostna bitja. Res se sami rodimo in sami umremo, moramo se naučiti hoditi vase, biti sami in v tišini v sebi, a naredila sta nas dva, nastali smo iz objema jajčeca in sperme, in to je pečat človeka za vekomaj.
Smo bitja odnosov. V odnosih nastajamo, se oblikujemo, rastemo, padamo, uživamo, trpimo, vriskamo in ubijamo. Zunaj odnosov človeka ni. Postajati celovito bitje po božji podobi zmoremo zato, ker se brusimo ob drugih, ker se gledamo v ogledalih bližnjih in daljnih, ker se objemamo. «Sami smo veličastni. In sami lahko letimo«, pišeš, dragi brat, pišeš to svojemu ljubemu v enem najlepših ljubezenskih pisem, kar sem jih brala. Da je lepše leteti skupaj, mu šepetaš. Evo! Ti sam si dokaz, da tisti »grozni« stavek, ki govori o ljudeh kot angelih z eno perutjo – metaforično, kakopak, metaforično! -- hočeš živeti. Z njim, s katerim si že osem let, vitez in oproda.
»Ne bom ti pel o ljubezni«, si me zavrnil in zapel prelepo pesem o ljubezni. A ne meni, temveč njemu. Pošteno! Toda jaz sem zraven, in Bogu hvala za to. »Nikoli se nič ne zgodi po naključju. Tukaj se srečujemo le pravi gostje. To je hermetični krog«, je Herman Hesse 22. januarja 1961 na svojem domu v Montagnoli pozdravil mladega romarja z nahrbtnikom knjig in žarom čudenja v očeh, bodočega diplomata v Indiji in Jugoslaviji, pesnika in pisatelja Miguela Serrana iz Čila. Vem, dragi brat Mitja, da sva skupaj v tem hermetičnem krogu. Ti, ki si Kristusovih let – gre za simbolno starost potovanja v sebstvo, v edino in najpomembnejšo resničnost, v lastno naravo in svojo bit, za individuacijo (Jung), ki človeka odreši v polnost in celost, o čemer se je Serrana pogovarjal in si dopisoval s Hessejem in C. G. Jungom (knjigo smo te dni dobili v slovenskem jeziku), prijateljema iz hermetičnega kroga. In jaz, ki sem stopila v sedmo desetletje bivanja, ter dobila ukaz: opazuj in sprejemaj. Zato ti tudi pišem – da bi mi pomagal vstopiti v tvoj svet, brez katerega moje celovitosti ni.
V teh epistolah odpiraš srce. Ko ga odpiraš sebi, ga še mnogim, mnogim drugim. Prijateljica mi je ganjena telefonirala, s tresočim glasom je rekla: »Pa saj Mitja ne piše o sebi, on piše o meni!«. In je zajokala. Kot ti, ko pišeš ta pisma. Teološke razprave ne zmorejo, kar lahko naredi tvoja, moja zgodba o iskanju (in zapuščanju, kar je drugi konec istega) Boga. Filozofski diskurzi o ljubezni nikoli ne bodo storili, kar je tvoje ljubezensko pismo Vikiju. Ali ena sama Hessejeva, Rumijeva, Rilkejeva … pesem. Racionalno razpravljanje nas ne more nahraniti, lahko nas le spodbuja, naj raziskujemo naprej, spoznavamo še druge avtorje, šole, teorije. Znanost nas k človeku pa ne bo pripeljala, je rekel akademik Trstenjak, katerega spoznanje je moja popotnica v starost: »Čim bližje sem človeku, tem dlje sem od znanosti.«
Dragi Mitja, naj ti prepišem del dialoga med Jungom in Serranom, ki mi daje moč, da si upam misliti in pisati tako, kot to zadnja leta počnem. Naj bo tudi tvoja moč ugotovitev poglavarja Indijancev Pueblo, da imamo belci zguban obraz, ker nenehno nekaj iščemo, smo vznemirjeni. Po njegovem smo – nori. Nori zato, ker mislimo, da mislimo z glavo, to pa, kot ve sleherni Indijanec, mislijo samo nori ljudje. In kako mislijo oni, ga je vprašal izvrsten primerek nemirnega mišljenja Jung.
Ochwiay Biano (Gorsko jezero) je odgovoril, da seveda razmišlja s srcem. Kot stari Grki, je dodal Jung, in pojasnil Serranu: »Belci razmišljajo samo z jezikom. Mislijo samo z besedami, z besedami, ki so danes nadomestile Logos.«
Tudi midva sva »obsojena« na besede. A če prihajajo iz srca, nosijo drugačno energijo kot tiste norih belcev, ki mislijo, da je vredno misliti samo z glavo. Zato še ne bom nehala spraševati o ljubezni. In ljubljenju. Kajti o seksu med geji heteroseksualni ljudje ne govorijo, če pa že, govorijo smešno. Postavijo se v pozo poznavalcev spolnega življenja gejev, vanj preslikajo svoje lastne predstave in iz te projekcije komentirajo vaše »parjenje« kot spolni odnos med moškim in žensko. Rečejo, da je pri gejih itak tako, da je en vedno ženska, drugi pa moški. Jaz pa pravim – pojma nimam. A bi ga rada imela, vsaj malo, vsaj malo. Mi pomagaš?
Vem, dragi Mitja, da tole korespondenco nekateri obsojajo, kako osebna je, naj se onadva o teh rečeh pogovarjata sama, časopis mora pisati o zares pomembnih problemih, ki zadevajo vse Slovence, ne le tistih par ubrisanih pedrov. Ker tako mislijo – norci, bi rekel Gorsko jezero – je na Slovenskem toliko homofobije, agresivnosti, nestrpnosti, nasilja … Kakor znotraj, tako zunaj, kakor v malem, tako v velikem, kakor v osebnem življenju tako na politični sceni. O tem imenitno piše velikan sociologije Anthony Giddens, avtor znamenite Tretje poti, in ne manj pomembne knjige za politiko z naslovom Preobrazba intimnosti. Giddens je prepričan, da je spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja. Glasuje za možnost radikalne demokratizacije osebnega. Zanj pomeni spolna emancipacija (spolno) demokracijo. Ta se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero. Prava demokracija ni možna brez razpravljanja, v katerem si širimo »spoznavne horizonte«, priznavamo legitimne različnosti in se čustveno izobražujemo.
Te objemam, dragi brat,
tvoja Manca
POUDAREK: Demokracija se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero.
24. aprila 2008
SEKS JE SREČANJE Z BOGOM
Ljuba Manca,
gledam, opazujem in vidim, sem pred tednom zapisal v kratkem elektronskem sporočilu osebi, ki zdaj divja, kot žival, ker sem se pred slabim mesecem odločil, da nočem biti več njeno ogledalo. Da ne bom več odseval njene podobe, ki se mrcvari v lastni nesamozavesti brez razloga. In hoče spoštovanje vsiliti z argumentom moči. Preveč je površna za moj odsev. Ne iz moje nadutosti, ampak ker mi preprosto srka preveč soka. Preveč je nasilna. Preveč maščevalna. Zato sem šel. Čeprav vidim lepoto, ki jo skriva. (Predvsem pred sabo.) Pa je prišla za mano in mi pred dnevi skoraj iztaknila aorto. Samo zato, ker je v ringu ostala brez sovražnika. Sama. Vendar to je zunaj mene. Mene ne bo več videla v tem ringu.
Gledam, opazujem in vidim in vem, da zaradi najinega pisanja mnogi iščejo injekcije inzulina in ob sobotah redno trenirajo poglede v lobanjo. Ko bi jim oči vsaj ostale obrnjene navznoter. Vem, da mnogi v teh besedah vidijo zgolj pedra, ne sočloveka in vem da mnogi, tudi meni zelo dragi ljudje, tudi tebi ne prizanašajo s površnostjo. Vendar to je zunaj mene. Na tem ringu so sami.
Prejel sem e-pismo: »Ko sem prebral tisto, kako si se v mladih letih iskal, pa o božjem klicu, me je tako zadelo. Mislim, da te v tem delu tvojega življenja popolnoma razumem, ker imam sam enako izkušnjo. Vem, koliko bolečine, tesnobe in iskanja si preživel v tem času. Mislim, da je to izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje, zase lahko rečem, da še nisem v celoti obračunal s tem obdobjem svojega življenja. Je pa toliko bolj osvobajajoče, ko prebereš, da je imel nekdo podobno izkušnjo. Meni tega, da se je to zgodilo, ni žal, ker mislim, da te vsaka preizkušnja obogati in okrepi (če jo preživiš seveda). V tem, da javno govoriš o takih izkušnjah, je velika dragocenost. Ker mnogi (še) ne upamo, preprosto nimamo dovolj jajc. Nedvomno se kdaj vprašaš, če ima tako javno pisanje sploh smisel. Mogoče včasih ni odziva, pa ti jaz povem, da ima smisel. In ti povem, da bojuješ dober boj.« Sem mislil, da dajem, Manca, pa v resnici prejemam. To je moj ring. To je moje bojišče.
Med rjuhe me vabiš? Saj sem vedel, da si starke upajo vse. Brez skrbi. Tokrat ne bom zbežal k Vikiju. Sprejemam tvoje vabilo v posteljo. Saj si tako lepa. Kako si že rekla? Seks je srečanje z bogom. Tudi jaz tako čutim. Všeč mi je, da se nas bog dotika ravno tam. Da prihaja do nas, v nas, po nas in za nas ravno skozi vagino in falus. Skozi pičko in kurca, da neham biti tako prekleto puritanski. Ljubim, da so naša vrata do njega, recimo raje nje, ker je gotovo ona, ravno med nogami. (Zdaj razumem, zakaj jih hočejo vsi tako nadzorovati.) Tam smo najbolj intimni. Tam, na stičišču telesa, nagona, srca in duha, smo najbolj sami. Najbolj mi. Najbolj resnični. Najbolj ljudje. Najbolj bogovi. Zato je penis nebeška kljuka in vagina vrata v nebo. (O anusu drugič.)
Seks je srečanje z bogom. Je srečanje s sabo, ki smo božji. Ker seksati je odpreti se, razširiti noge in pustiti, da drugi prodira vate. Da te kljuva, kot tisti orel Prometejeva jetra. Da te poriva k sebi. Da ti orje po notranjosti, da zadiši po zemlji. V katero v ekstazi razlije toplo semenje. In je orati, razpirati brazde in v predsmrtnih krčih na robu zavesti suvati vanje potoke življenja. Dolgo sem pustil vrtati luknjo vase, vedoč da vrtajo v rano. Pa saj smo to vsi že kdaj dopustili, kajneda? Razširili noge in izkrvaveli. In gotovo sem večkrat zaril tudi v drugega, vedoč da ga ubijam. Odprl pa se nisem. Ker je bilo notri preveč krvavo. Le kako naj vase spustim človeka, čemu? Da bi me še bolj razmesaril? Potem sem, še sam ne vem dobro zakaj, spustil sebe k sebi. Začel sem trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe. Notranji glas, ki zahteva, da gledam, opazujem in vidim, odkrivam in sprejemam. In so iz ran začele nastajati hraste, ki bodo kmalu, vem, odpadle. Zdaj sem vse bolj lahko njiva, ki po meni orjejo brez bolečine in sejalec, ki svoje semenje stresa daleč naokoli, da bo nekoč plodno vzklilo. Zdaj lahko med seksom gledam drugega v oči. In ne umaknem pogleda. Zdaj se lahko tudi ljubim. Sem srečal sebe? Sem srečal boga?
Seks je srečanje z bogom, ker je srečanje s sabo. In ko se človek zagleda očiščenega balasta, ki so mu ga po nesreči ali nevednosti naložili starši, navlake, s katero so ga tudi čisto nalašč onesnažili družba in država in cerkve, takrat si zasije tako lep. Sem že čisto tam? Ne, a sem si že dal dovoljenje iskati in osebni blagoslov.
Zato je banaliziranje o tem, kdo je ženska in kdo moški, kdo aktiven, kdo pasiven, kdo penetrira in je zvest moški naravi in kdo samo razširi noge, ker je ženska, redukcija tako vulgarnega tipa, kot bi se poscali na hostjo. Vsi smo ženske in moški. Vsi penetriramo in smo penetrirani. In dobro si je dovoliti najti oboje v sebi. In dobro je živeti oboje v sebi. In ljubiti. Seksati. Fukati. Z eno. Z enim. Z vsemi. Svobodno. Veliko. Kajti vsak fuk, če je v svobodi in z iskrenim srcem, če ni samo pribežališče grešnika, nas približuje sebi. Sebstvu. In bogu. In osvobaja.
Zato verjamem, ko povzemaš Giddensa, da je »spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja«. Za obsežno osvoboditev naslonjeno na osebno. Na intimno. In na množična srečanja s sebstvom. Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Potrebna je revolucija intime. Eko, in zdaj sem potreben še jaz. Živela revolucija!
Objemam in poljubljam,
ljubljena ljubimka
Mitja
POUDAREK: Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Revolucija intime. Živela revolucija!
0 komentarji:
Objavite komentar