Sedem debelih krav je crknilo in sedem mršavih krav se je priplazilo iz Nila in razčetverilo vseh sedem zamaščenih kravjih trupel. Pravzaprav sva sedem rejenih krav zaklala kar sama. Hote in nalašč! Leto dni sva brusila rezila za veliki kravji masaker. In sva nekega poletnega popoldneva zarila svetleči nož v kravje maščevje, da se nama je vroča rdeča gosta kravja kri razlila čez dlani. In sva vedela, da je konec nekih sanj in začetek drugih. Mnogo manj mastnih in toplih, mnogo manj rejenih, manj varnih in mirnih. Da bo poslej treba večkrat ležati kot fetus in pritiskati na utripajoče arterije, sva zvedela kasneje, ko so bile debele zamaščene krave že zdavnaj smrdljive in je od vse krvi ostalo le še nekaj črnih zapuščenih krast na tleh. Da bo ves čas skelelo v črevesju, zdaj veva. Tudi to, da naju bo razneslo vsakega na svoj način, sva izvedela potem. In da se bova ponovno zaljubila, vsak v svojo smer, v sonce in lunin mrk in leva in črnega vranca. In da postaja bolečina kronična. Brzdanje divjega. Odpiranje življenja. Dopuščanje ljubezni. Iz tega pandorinega sranja je ušlo tudi upanje. A to je dobra novica, ker je zdaj na svobodi. Tudi zato ... in zaradi črnih oči ... nikoli nazaj!
0 komentarji:
Objavite komentar