VIKEND Z ORIANO

(fotka: www.volkskrant.nl/kunst/article349197.ece/Italiaanse_schrijfster_Oriana_Fallaci_overleden

"Vi sono momenti, nella Vita, in cui tacere diventa una colpa e parlare diventa un obbligo. Un dovere civile, una sfida morale, un imperativo categorico al quale non ci si può sottrarre" (Oriana Fallaci, La rabbia e l'orgoglio)

Čarovnica! S svojim brezdlačnim pisanjem me je priklenila nase za vso noč. Nisem mogel, nisem hotel spati, dokler se nisem prebil do konca njenega Besa in ponosa. Pizda! Do šestih zjutraj me je držala vkovanega, in ko sem se zbudil, sem jo zgrabil za Moč razuma. Že dva dni sem z njo, ker me fascinira.

Njen razum, njena strast. Njen intelekt, bruhanje zgodovinskih faktov zabeljenih z najbolj neposrednimi prebliski. Kletvicami, če je treba. In očitno je pogosto treba. Iz glave na papir. A ne petelinje neposredno, očitno je sposobna misli v hipu tako sfizirati, da so takoj zrele za pritisk na print. Ali pa nas samo prepriča, da je tako. Hitro razmišlja, povezuje, asocira, sklada dejstva kot domine, trese znanje, kot pri hitropoteznem šahu, kjer vsaka poteza deluje premišljeno, pretehtano, strogo razumsko. Suhoparno pa ne, ker je vse prelito z njenim bogatim življenjem in italijansko strastjo. Skozi žensko pisavo izgubi tisto patetično noto in postane eksplozivna. Vsaj tako deluje name.

Rajca me, ta njena klasična - izumirajoča - novinarska poza. Kritična do vsega in vseh. Brez cukra in nagnusne osladnosti do oblastnikov - posvetnih (če jih še kdo najde) in klera -, ki so jo slovenske novinarske vrste polne.
Če bi jo, štrijo, kot eksekucije muslimank opisuje v Besu, ustrelili v vrat, se ne bi prevrnila z obrazom v tla, kot narekuje fizika, gotovo bi se prevrnila na glavo in jim, eksekutorjem, v nosove pomolila rit! Ali pa pizdo! Upornica do konca. A ne po jamesdeanovsko, brez razloga, ampak z jasnim cijem. Svetim.

Skratka intelekt in pero in srce vredno mesta na Olimpu. Zgled za vse nas.
Samo, pizda, nikoli ne bom uspel razumeti, zakaj, kako, čemu ... ne vidi, da je v boju proti zmajem, zmaje začela videvati povsod in se v končni posledici sama spremenila v zmaja. V kritiki filozofije "zob za zob" je sama začela prisegati nanjo. Kako je dopustila, da se je, preden je odšla, transformirala v mujahedina Zahoda. Če bi imela poleg moči besede še moč orožja, ne bi odnehalja prek kot je odnehal Hitler. Sem prepričan. Tako pa je pljunila na nas ves strup, kar ga je premogla in podlegla.

Ne, gospa Oriana, svete vojne niso način. Formula ni prava. Bes in ponos nista odgovor. In enako, kar ste vi zapisali, bi lahko napisal tudi kaka bolj angažirana islamska novinarka in pisateljica za Zahodno civilizacijo. Z enako mero dejstev, dokumentiranih zgodovinskih faktov, z enako mero intelekta, razmisleka, nizanja, asociranja, z enako mero čustev, z enako mero besa in ponosa.
Morda bi se prav morala najti kakšna taka muslimanska supernovinarka, da bi nam zmetala ves drek v gobec. Potem bi se morda, recipročno podrekani in popljuvani z dejstvi in njihovimi interpretacijami, naučili iskati skupni jezik.

Hvala, pa vam ne uide, gospa Fallaci, ker ste skupaj s strupom vrgli med nas svetinjo - svobodo. Kritičnega razmisleka in govora. Četudi vas je mnogokrat zaneslo onkraj roba hejtspiča.