Sicer pa sem se lotil Oriane Fallaci in njenega Besa in ponosa. Po 65.-h prebranih straneh o njej razmišljam kot o hiperinformirani superintelektualki, načitani meganovinarki, ki je v življenju dala toliko skozi, da vsako govorjenje in pisanje o njej izzveni kot puhla banalnost. Ja, ojštra baba, nabrušeno pero, neusmiljena, direktna, iskrena. Ena taka novinarska verzija Svetlane Makarovič. Pokončna novinarka, taka, ki nam je lahko samo za zgled. Model. A je niti vse to ne reši fobij. Zjebal jo je najn-ileven, ki jo je zadel zelo od blizu - živela je namreč le nekaj ulic stran. In v svojem neposrednem pisanju ne pristane daleč od tistih teroristov, islamskih skrajnežev, ki jih tako mrzi. Ja, vendar njene so samo besede. Hvalabogu!
Drgač pa - teden sem preživel bolj ali manj na DIHu, med urejanjem papirjev, pisanjem poročil, planiranjem, sestankovanjem, komuniciranjem in živciranjem. In je bilo tudi nekaj prav žgečkajočih bližnjih srečanj. Hvalabogu imam desno roko - Andreja. O FDVju zaenkrat še ne duha ne sluha. Bom poskušal nadoknaditi v drugem tednu.
Sem se pa zato naužil mediterana, takega pravega južnoitalijanskega. Temnega, zagorelega, že skoraj arabskega. Dišečega po praženi kavi in tudi tako toplega. Je bilo treba pobrati plodove decembrskega bear partyja. Bili so sladki. Bolj kot bi si dovoljeval sanjariti. In malce manj od tistih, ki sem jih v Štirki okusil od nejevernega. Ahh... Italija, kaj kurac me tako vleče tja. Morda prav to. Kurac.
Ekola... popoldan je bil bolj šoping. Osnovna živila. 150 EUR v Šparu. Porkamadona!!! Smo kupili robe za 3 zaklonišča. In zdaj, ko je za nami doma narejena lazanja al radichio trevisano, se vračam k svoji Oriani. Pravim "nami", ker, če dvignem pogled z računalnika vidim tole:
... dva medvedka med zimskim "spanjem" ... najbolje, da se jima pridružim.
0 komentarji:
Objavite komentar