IZPITNO OBDOBJE !!

Ne me gledat! Ne me spraševat! Ne me tikat!
ME NI !!!

STRIC SEM

Prišla je Lea s svojimi 51 cm in 3.270 g.
Carsko!!

In to je mladi objokani očka, moj mlajši brat. K njemu in njegovi punci Vesni je ob 10.30 zjutraj prijokala Lea (na sliki neposredno po rojstvu - tista štruca, zavita kot bi bila rojena v Kazahstanu). In smo seveda vsi jokali od veselja! Joooj, kake drama queenke!!

PRAVICA DO KLOZETA

"Pojavnost- nekaj, kar vidijo in slišijo tako drugi kot mi sami - za nas konstituira realnost."
Hannah Arendt


" /K/ar ne morem biti za druge, tudi zase nisem in zase ne morem biti ... ", torej ne morem obstajati kot človeško bitje, če mi ni dovoljeno "sporočati svojega duhovnega tu-bivanja."
Karl Marx (povzel Slavko Splichal)

ŽE 45 LET MRTVA

(Spisano med sredo, 5. 8. - dnevom njene smrti in nedeljo, 12. 8.)

A jo poznajo vsi. Čisto vsi. Kjerkoli po svetu. Njene relikvije gredo za med, njene fotografije so gradivo za masturbiranje milijonom, njene zgodbe, miti in legende ščegetajo ves svet. Nekateri njeni komadi še vedno naježijo kožo. In v filmih je mojstrska. Nisem strokovnjak za nobeno od naštetih njenih področij, a me fascinira. Vsestransko. Posebej pa me rajca vse njeno prestopništvo.
Razuzdanost, seks, droge, depresije in nevroze. Nevroze - luksuz! Blefiranje glupe blondinke in predsednikova sperma. Pizda, da so me mogli vzgojit v takega Primožka. Nona, boh ji daj zdravja vsaj za še kako zemeljsko leto, me je učila: "Bodi priden!" in me zajebala za ves pofukan lajf. In zdaj sem razklan med svobodo in konvencijo. Med norostjo in normalnostjo. Med jeznim ruvanjem tirnic, v katere mi je zdrknilo življenje in loščenjem konvencionalnega življenja. Med divjim trganjem ustaljenega družbenega reda in pristajanjem na uzakonjeno. Med besom in kostruktivnostjo. Med kričanjem in šepetanjem. Med tistim, kar mislim, da v resnici sem in tistim, kar si vsilim biti vsak dan. Med osovraženostjo in všečnostjo. Med Scilo in Karibdo. Ječo in svobodo.

Kurba bi bil. In pofukal bi se z vsem svetom. Fafal bi stotine kurcev in porinil svojega debelega tiča v tisoče mastnih, dlakavih toplih riti. Lizal bi jih in se ves pogreznil vanje. Pustil bi se divje pofukati, zgristi, spraskati in pretepsti. Prelit z znojem bi požiral dolge neprekinjene curke sperme. Vonjal bi popers, kadil marihuano in se predajal nasladi. Poscal bi se na kosmate ljubimce in jih rotil, naj me poščijejo. Zavezal bi jih in jih izsesal do smrti. In prisilil bi jih, da mi z močnimi možatimi rokami skozi anus iztrgajo srce in ga tako močno stisnejo, da bi razbito prenehalo utripati. In bi krvave črepinje napolnine razpoko med menoj in Primožkom, da bi lahko končno stopil do njega in ga zadušil.

Potem bi se v službi posral na mizo, zažgal DIH in šel v samoto pisat poezijo. In pisal bi toliko časa, dokler ne bi ugonobil prvega moža in bi na krvavi tipkovnici pustil prste do zadnjih členkov in bi bilo za zadnje verze komaj še dovolj štrcljev. In vsakekga, ki bi se mi približal, bi polil s kislino, da bi jim obrazi zdrsnili z lobanje. Jebenti, Primož in vsi Primožki tega sveta. Če bi pomagalo, bi šel v hiralnico in z vzglavnikom pokončal babico. Potem še mamo in očeta. A kaj, ko je ta razpoka v meni.

Zato zavidam takim nevrotičnim divam, ker od vsega bogastva ne rabijo krotiti zverine v sebi, ampak jo lahko pitajo, da se razrase čez ves planet. Kakšen luksuz! Kakšen luksuz!
Evooo ... zdaj mi je prišlo in sem posvinjal ves kavč. Ne bom ga počistil! Ne bom!

BES BOGINJ - zadnje dejanje

Mah, bolj kot berem poste na

http://www.gaja-kafe.org/labris/viewtopic.php?p=131938,

bolj se ne morem nacudit, kako mimo so udarile nekatere avtorice, in kako globoko gredo v svojih že skoraj nadrealističnih konstruktih.

Od očitanja financiranja iz proracunskih sredstev, bližine z desno oblastjo, govorjenja o tem, da naj bi mi bile neformalne skupine trn v peti, da podcenjujem njihov pomen in delo, od mojega domnevnega hotenja po homogenizaciji/unifikaciji scene, prek vzdevkov "samooklicani kralji aktivizma, wannabe mesije queer skupnosti, aktivistov za njih same in njihove grupije", prek govora o "premeščeni zavrženosti", do enostranskega interpretiranja polpretekle zgodovine (enake stavke, kot je zapisala Nexus za stran, ki naj bi jo poosebljal, bi lahko zapisal tudi jaz za drugo stran in njihova 4 sonca; pa tudi o iskanjih skupnih imenovalcev (in smiselnosti tega početja) bi se dalo marsikaj zanimivega reči), in do očitka, da smo stari aktivisti (jooj! kakšno nepoznavanje zgodovine zmagovalcev ;-) in da smo e-nepismeni ... Da o starih homokonzerviranih jajcih niti ne izgubljam besed.

No, pa pustimo ob strani moj (užaljeni veliki) ego, priznam, saj v kolumni tudi sam nisem bil pretirano nežen. Namenoma seveda. (Ne pozabite, da sem Rugljev učenec.)

Bolj kot ves bes, ki se je razbesnel, me čudi, kako skoraj nobena od avtoric ni razumela bistva kolumne. Evo, dve svetli izjemi sta: Brinda in Dark sun. In pod njune stejtmente se takoj podpišem. Ja, o tistih Fantih je tekla beseda.

In bolj kot oboje od zgoraj zapisanega me - in tu moram zapisati to besedo - prav boli, ker se mi zdi, da smo - kljub vsej razolikosti - s svojimi vrtički na istem polju, da govorimo celo isti jezik in želimo iste stvari, npr: naj cveti tisoče cvetov. A se, bog vedi zakaj - morda so ograje med gredicami previsoke ali pa zvočno izolirane, kaj jaz vem -, nekako ne uspemo slišati. In hodimo molče, vsak s svojo neizrečeno bolečino, eden mimo drugega vsak dan obdelovat svoj vrtiček. (Nič narobe z vsak svojim vrtičkom, narobe je z molče. Malce bolje je že, če se nadiramo, tako kot zdaj.)

Eee... ko sem bil še majhen, sem tudi jaz hodil s starši zalivat naš vrtiček. Soseda je vedno posadila ravno tisto sorto fižola, ki je buhtela naravnost proti nam in nam zasenčila pol gredice korenja, da je korenčkovo zelenje kar rumenelo. In naš paradajz je vedno privabil žuželke še na sosedov ohrovt, pa neka psica od zgornjih sosedov je vedno potacala vse skupaj in se poscala naravnost na moje jagode. Je pa bilo pred gručo onih vrtičkov drevo, zraven fontana za zajemanje vode in klop z mizo. In tam so se, potem ko so zalili vsak svojo zelenjavo, stari posedli in se pomenili. O vsem: o klimi, ki letos ni naklonjena zelenjavi, pa o tem, zakaj da je soseda privrženka visokoralsega fižola, ko je vendar jasno, da je nizkorasli bistveno bolj okusen in bolj primeren za to klimo. In tudi, da je prekuhan fižol v konzervah zanič in da bo treba župana za vrat, ker ne zagotavlja dovoljšnjo preskrbo z vodo. Vmes so rekli - saj ne da jim je šlo prav lahko z jezika - še kakšno o onem fižolu, ki uničuje korenje in o psici, ki ščije po mojih jagodah.

No, saj ne da tista psica jagod naslednjič ni poscala še enkrat. In saj ne da se pod tistim drevesom kdaj niso tudi zlasali in skloftali in je potem bilo treba kak teden počakati, da so se spet vsi naučili govoriti. A je bilo nekako fino vedeti, da bomo po zalivanju vselej sedli pod ono drevo. (Da o tem, da je bilo OK zobat tudi sosedove jagode, niti ne govorim.)

Veselim se srečanja v Monoklu. Upam, da bo uspel megautopični projekt, da bomo tam vse mone, od starih do mladih. Jaz bom. In ne skrbite, znam kultivirano komunicirati. Pa tudi, papir prenese več kot obraz.

Te moje besede hkrati pomenijo tudi konec pisnega reflektiranja debate na Labrisu o moji kolumni (čeprav še zdaleč nisem povedel vsega in odreagiral na vse ponujene iztočnice). Utrujen sem, a sem vesel, da se je tako razvnelo. Morda pa bomo vsak s svojo vrtičkarsko različnostjo (nič ni narobe z njo!!) v prihodnje vendarle našli tisto drevo, pod katerim se bomo pogovarjali. In naprej gojili vsak svojo priljubljeno vrsto zelenjave. To bi bil svojstven upor proti toku, ki se je v zadnjih letih vzpostavil v našem pink univerzumu. Od tam p, kdo ve... no, pustmo stat.

Hvala za pozornost in nasvidenje v Monoklu.

PS: No, za konec, samo mimogrede, v nekem postu je Matris popolnoma prepričana, da sem v kolumni napadal prav cilnjo Labris in Gajo Kafe. Nak, NAROBE, ravno Labris in Gaja kafe padeta ven, saj se poleg tega, da oblikujeta varen e-prostor (odvisnike od njega, ki nikoli ne prebijejo kokona spodbadam v tekstu), se anagažirata tudi v dogodkih in projektih, kjer je treba stopiti ven. Vsaj od računalnika.

PSS: KravatKa -hvala za izpoved. In ne se mi zahvaljevat, ker je moj aktivizem med drugim tudi moja psihoterapija in ja, nočem več biti drugorazredni državljan, zato počnem, kar počnem. Pa tudi zato, da morda komu ne bi bilo treba biti v taki stiski, kot sem bil jaz, ker ni bilo nikogar in sem mislil, da sem pristal na napačnem planetu.

Zato smo bili mi ves čas tvoje samosti tu, tudi zate, na voljo z mnogimi, v istih stiskah kot ti. Za pogovor in podporo. Samo vedela nisi za nas in mi ne zate. Mnogi pa so nas našli. In nismo bili samo mi, bilo jih je mnogo. Različnih, ki so bili tudi zate. In se niste srečali. Žal.

Razmisliti pa bi veljalo tudi o tem kako to, da so se od 70.-h let pa do danes razmere spremenile tako, da te danes psihjatrija ne stlači v keho, kot neprilagojeno, ampak se lahko mirno podpišeš pod članek v L-Magazinu in registriraš partnersko zvezo, če ti to ustreza. Tako, ko je že tekla beseda o samostojnem delu.

PSS: In obljubim, da je zadnji post skriptum. Vse te svoje refleksije bi z veseljem objavil na Labrisovem forumu, vendar, ker spostujem pravilo, da gre za ženki forum, tega nisem naredil. Ne pa zaradi kakršne koli kraljeve pozicije samodržca. Komentiranje pa je seveda zelo, zelo zaželeno. Cenzure ni. Evo, uporabnicam Labrisovega foruma dovoljujem tudi neposredno citiranje zapisanega pod naslovi BES BOGINJ, za namene debatiranja in refleksije.

BES BOGINJ - drugo dejanje

Tu je drugo nadaljevanje kritične analize odmevov na mojo kolumno v Narobe.
(Tu je kolumna: http://www.narobe.si/stevilka-2/kolumna-blazic.html
Tu so reakcije nanjo:http://www.gaja-kafe.org/labris/viewtopic.php?p=131938)

Poglejmo zdaj sklepanje Immortal Illusions:
"Malo me je tudi pogrelo, ker dobivam občutek, da je samo aktivist, ki se pojavlja v medijih, največ verden in največ naredi proti homofobiji."
Od kod ta občutek? Ne iz moje kolumne, temveč samo in izključno iz tebe. Če rečem, da sem besen, ker se ne da zanetiti upora, ker je ogromno folka ali preveč prestrašenega in zato totalno v omarah, ali kvečjemu toliko za silo zdilanega s sabo, da je v e-klozetu, večino svojega aktivnega časa pa se pretvarja, da je heteroseksualno usmerjena, ali pa se vede totalno aseksualno, potem hočem reči samo in izključno to. Da sem besen, ker se pri tako razpršeni in prestrašeni množici ne da zanetiti upora. Vse ostalo je tvoje sklepanje, ker sem očitno pritisnil na boleče mesto.

Aktivizem sploh ni nujen ali drugače, vse je aktivizem. Aktivizem je, ko istospolni par premaga strah in se prime za roke sredi mesta, ko se poljubi na kavi v običnem baru, ko v službi med čvekom s kolegicami in kolegi fant pove, da je bil s fantom na morju, kot pove kolegica, da je bila z možem v gorah. Aktivizem je, ko med frendi popizdiš ob homofobni debati in zapreš gobec prijatelju, če reče kaj čez pedre, ne pa da si kot pezdetek tiho in kučo v ljubi varni omarici, ki jo nosiš vedno s seboj. Aktivizem je, ko punca suvereno živi na vasi, na podeželju, v mestu s punco, ali ko na bazenu vpraša ali ji bodo dali družinski popust za sezonsko karto, ker je ženska, ki je z njo njena njena punca. Ali pa, ko gejevski par pri zavarovalnici zahteva družinski paket zdravstvenega zavarovanja z asistenco v tujinu. Aktivizem je, da kot sin pripelješ predstavit svojega fanta staršem ali bratu in sestri, teti in stricu, noni in nonotu. Aktivizem je, da zaplešeš z istospolnim partnerjem na vaški veselici, da greš s frendi v hribe in ne zmrzneš, če se želi kdo od njih na vrhu slikati z mavrično zastavo. Aktivizem je nuditi varen virtualni prostor GLBTIQ skupnosti, tožiti šefa, če veš, da te diskriminira, ker je izvedel da si biseksualna. Je voditi GLBTIQ NVO, nastopati v medijih, tožiti državo, vlagati pobude za presojo ustavnosti. Je registrirati se in zahtevati dovoljenje za bivanje za svojo partnerko iz tujine na osnovi združitve družine, in ko te zavrnejo tožiti ministrstvo. Je pripravljati aktivnosti za GLBTIQ osebe, srečanja, debate, tabore, izobraževanja, je težiti varuhinji, ko zaznaš sovražni govor. Je izdajati revije, kjnige, pisati pisma bralcev, bloge, vzdrževati forume, mejling liste. Je pripravljati queer žurke, odpreti queer lokal, je odpreti GLBTIQ specializirano knjigarno, imeti gej savno, je povedati ženi, da si bi, organizirati parado ponosa, delati kampanje vidnosti in sprejemanja raznolikosti. Je imeti gej penzjon, pripravljati Roza vizije, Grade vizije, trans šove ... Je imeti otroka, če si to želiš, ne pa da to potlačiš globoko v sebe in si niti drzneš ne dovoliti o tem razmišljati. Je spremeniti spol, povečati joške, je igrati se s spolom in brez sramu eksperimentoirati različne oblike partnerstev. Je bi ti samski, če tako želiš ali kurba, če ti je tako fino. Je svobodno iskati meja svoje seksualnosti. Je živeti queer. Vse to in še marsikaj je aktivizem.

Immortal Illusions: "Sklep je torej tak: ker je premalo aktivistov, ne bo sprememb v družbi."
Ja, točno tako.

Jebeš "lagoden obstoj kot nečistoaktivistka", jebeš prisilno "zasebnost", v katero te sili strah, ti pa si v glavi opravičuješ, da je to tvoja izbira in tvoj stil življenja pač. Žal si kot kot queer takega luksuza ne moreš privoščiti. Kot si ga ne morejo temnopolti, hendikepirani, Romi, Judje in še marikatera marginalizirana skupina. Žal bo treba za tako lagodje počakati na naslednjo inkarnacijo. Če te seveda ne inkarnirajo spet v GLBTIQ. No, morda pa bo takrat več poguma.

Ali: ker si preveč ljudi privošči ta luksuz, je pač, tako kot je. In smo, kjer smo.

BES BOGINJ - prvo dejanje

Pišem kritično analizo odmevov na mojo kolumno v Narobe.
Tu je kolumna: http://www.narobe.si/stevilka-2/kolumna-blazic.html
Tu so reakcije nanjo:http://www.gaja-kafe.org/labris/viewtopic.php?p=131938

Tu pa se začenja kritična analiza komentarjev:

Matris pravi, da bi revije, kot je Narobe kr fajn prišle vsem: "za informiranost o pljuvanju po skupinah, ki jih smatras za svojo konkurenco (v aktivizmu!) in povzdigovanju in cascenju ljudi, ki druge iskoriscajo za samopromocijo."

Kaj reči, ko nekdo dojame kolumno, v kateri pišeš o svoji jezi nad vsem, kar zavira združen upor heterogenih sil GLBTIQ skupnosti za osvoboditev od diskriminacije, kot pljuvanje po skupinah, kot konkurenco, kult osebnosti in osebni profit?
Mar to pomeni, da je kolumna tako slabo napisana, da je nihče ne razume? Da je ubeseditev tako nerodna, da se bistvo izgubi? Da je vse zapisano tak šit, da razume samo še avtor?
Ali to pomeni, da je kolumna tako globoko dregnila v rano, da se je iz nje curkoma in nezadržno zlil ves gnoj, ki je do zdaj tiščal skrit za virtualno podobo suverenosti? In se zdaj, tisti, ki so se v besedilu identificirali zvijajo v bolečinah in poskušajo razbiti ogledalo, ki pokaže tudi madeže?
Mar to pomeni, da Matris in njene somišljenice dojemajo aktivizem kot poligon za tekmovanje, dokazovanje in konkurenčni boj? Poligon za kulte osebnosti? In zakaj delo aktivistov v njihovih glavah sproža občutke dolžnosti po religioznem čaščenju? Zakaj kot prvo možno interpretacijo ponudi sodbo, da pišem zaradi samopromocije, na račun drugih? Sklepa po sebi? Je to pač njen vzorec razmišljanja? Somoumeven, spontan in takorekoč instiktiven?
Ali vse skupaj preprosto pomeni, da smo aktivisti tako slabi v komuniciranju z bazo, za katero naj bi delali (ja in tudi zase delamo, jasno, saj nismo Device Marije), da smo popolnoma prezrli njene potrebe in naše delo nima več ne pravega cilje na smisla? A?

BES BOGINJ - preambula

Izsel je novi Narobe. Tokrat tudi na netu: http://www.narobe.si/

Superca. Ko sem drugo številko prvič vzel v roke in jo samo listal, so me spreleteli identični filingi kot takrat, kot sem pred 100 leti držal v rokah Revolver. Veselje, da imamo končno revijo, ker so zapisi iz sveta GLBTIQ skupnosti pri nas in na tujem, vznemirjenost, ker je toliko zanimivih člankov, ki bi jih najraje takoj požrl, vse naenkrat, navdušenje da je revija široka in raznolika, da pokriva širok spekter tem in dogodkov, da je tudi žanrsko in idejno (ja, tudi ideološko) pisana, da pri njej sodelujejo različne generacije piscev in pisk, da so med njimi imena, kot je Suzana Tratnik ... in še kaj bi se našlo. Skratka eno samo veselje, saj smo revijo kalibra Revolver, po kateri se Narobe odkrito zgleduje, čakali preveč časa.

In ja, prav ponosem sem, da sem tudi sam del tega projekta. Še posebej, ker so mi ponudili mesto kolumnista in dejali, da se bom spogledoval s Suzano Tratnik na naslednji strani. Waw! Valjda sem takoj sprejel.

Evo, za drugo številko sem iz srca izlil tekst z naslovom: Vojna zvezd. V njej bentim, ker se mi po sedmih letih aktivizma zdi vse bolj realno, da pri nas GLBTIQ posameznice, posameznike ter neformalna in formalna združenja ni več mogoče združiti v uporu proti diskriminaciji in za enakost. Skupen upor pa se mi zdi, še posebej v času črne vlade, nujen. (No, nič manj nujen ni bilo v času rdeče.)
Tu je tekst: http://www.narobe.si/stevilka-2/kolumna-blazic.html

In s tekstom sem porinil prst v rano številnim.
Tu je primer:
http://www.gaja-kafe.org/labris/viewtopic.php?p=131938

Ajd, recimo bobu bob. Nisem iz kamna, zato sem bil sprva prizadet. Saj ne da nisem navajen napadov s strani t. i. radikalnih lezbičnih krogov, predvsem blizu rojakinje, (severno)primorke Nataše Velikonja, a me še vedno vsakič, ko dobim klofuto znotraj skupnosti, bolj zaboli, kot če bi me prebutalo 10 homofobov po Zagreb Pridu. No, saj sem jih iskal in v svojem tekstu nisem jezika šparal. Prav mi je! Kaj pa provociram!

Pa vendar so kritike zašle v tako banalne in absurdne konstrukte, da je vse skupaj že na meji groteske. Zato sem se odločil, da bom na tem blogu poskušal počasi a detaljno in precizno (in kolikor je v moji moči tudi konstruktivno) dekonstruirati konstrukte, ki prav te dni nastajajo na Labrisu in ki so odraz zapletenih procesov. Ti segajo od najbolj primitivne nevednosti do kompleksnih procesov izkljucevanja in nestrpnosti (na katere tudi znotraj razprsene GLBTIQ skupnosti nismo imuni). Za nemecek pa je tu se težka zgodovina.

Zdaj, ko sem prizadetost predelal, pa me na nek prav veseli, da se imam iz konfliktov znotraj te raznolike in razpršene GLBTIQ skupnosti priložnost naučiti ustvariti nek kreativen proces, ki vleče naprej. Če bo šlo po sreči, proti uporu. Ja, kolumna je naletela na plodna tla. Ljudje jo berejo, se v njej identificirajo in ker sem natrosil soli prav v rano, tudi (večinoma sicer prizadeto) reagirajo. Kaj lepšega se lahko zgodi kolumnistu, kot to, da tekst živi.

To je konec preambule ... nadaljevanje sledi ...

GREŠIL SEM. NALAŠČ!!

Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešila v mislih, besedah in dejanjih. Mmm ... In to kakšnih! Mnogo dobrega okusil in slastnega storil. Ni mi žal, ohh ..., sploh mi ni žal. Zato prosim sveto "Devico" Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta, da bi lahko v grehu kar se da dolgo vztrajal.
Pravzaprav niti nisem bil tako sam. Bili smo.
Blagoslovi nas vsemogočni Bog: Oče in Sin in Sveti Duh.
Evo, nismo edina trojica!
XXX