PROMETEJ

(fotka - izposojena: palcogenico.splinder.com/archive/2007-05)

Nekaj me zajeda zadnje mesece. Ta organ, ki bije na levi in tišči, čeprav je vse v glavi. Se spopadam z vprašanji - ali je dovolj, da v življenju grizem eno meso, razjedam eno srce? Jem eno telo, ki se daje zame in pijem eno kri? Zadostuje? Izpolnjuje? Je to vse? Tako preprosto? Je sveto ali prekleto? Namenjeno, usojeno ali je vse skupaj samo posledica neke družbene sodbe in obsodbe in bi si bilo treba dovoliti več prostosti? Vzeti svobodo ali biti zadovoljen suženj? (Če tovrstni kvalifikatorji sploh odsevajo resnico. (Ali je morda ravno obratno?)) Sploh mi, drugi, ki nas družbena podoba (baje) ne stiska tako tesno v kalupe, kot one, prve. Ali pa vsaj, kalupi niso tako hermetični. Ali pa - ti kalupi nikogar ne brigajo prav preveč. Ali pa morda vratar na oni strani samo čaka, da mi poreče, da so bila vsa vrta odprta samo zame, jaz pa nisem stopil. Zdaj, ko sem skozi prva, pa je tako ali tako prepozno.
Pa recimo, da takoj izberem svobodo in da je to, kar sem izbrali res svoboda. Če, kot rečeno, že posegam po tujem mesu, ali to legitimira tudi poseganje po tujih srcih? Je to vzročno-posledična nujnost, ali sta komponenti ločljivi? In zakaj jih sploh ločiti? In kaj storiti s starimi lupinami? Si želeti, da bi bilo vse, kot prej ali se privaditi novi, velliko manj stabilni podobi. Piščanec nikoli več ne leze v jajce. Otrok nikoli nazaj v vagino.
Kaj pa z balastom - kot ga čutim - strahom pred "biti zapuščen" ali "spet sam"? (Če je to res balast. Ljubosumje je morda druga beseda zanj.) Nad zapuščanjem sicer nikoli ni dovolj popolnega nadzora, če o kakršnem koli nadzoru sploh lahko govorimo, saj smo zapuščeni in osamljeni lahko ne glede na naše strahove ali prepričanja, da smo na varnem. Je to iluzija ali je vse res?
In kaj je z ljubeznijo? Sme vezati? Ali sploh lahko priveže srce? Tako, v katerem utripa tuja kri? Ali bo morda ravno zato privezano srce zastalo. Zbezljalo. Zbežalo. Ali je treba ravno zaradi ljubezni prisegati na popolno svobodo. Iz ljubezni. Bo neprivezano, svobodno srce vedelo, da je bilo to iz ljubezni, ali bo izkoristilo svobodo in spizdilo. Je sploh pomembno, da ve?!

In čemu sploh vse to?! Jaz bi, če sem surovo iskren, zdaj najraje malce klal. Najprej sebe, ki sem na svoji poti pozabil, da je sopotniku ob smotni vožnji slabo (morda sem na sopotnika celo pozabil, pa si zdaj tega ne upam reči naglas), potem sopotnika, ker si je srce napolnil s tujo krvjo, čeprav trdi, da bije tudi zame, pa še vse tujce, ki me v svoji mladosti prekašajo po sproščenosti in simpatičnosti. In nedolžnosti. In čistosti. Sveta preproščina!! Ha! Pa sem mislil, da mi bo uspelo obvarovati svoj plamen. Tako pa ugotavljam, da sem si nekje na poti zlomil hrbet. In še sam ne vem ne kje, ne kdo. S prstom že lahko pokažem, a vem, da bo na koncu pristal na meni.
No, grem klat ... pardon ... razmišljat.