ŽIVELA REFORMACIJA!!

(vir:www.whp-tehnika.si/shramba/Martin_Luther_teze.doc)

V marsičem je 95 tez, ki jih je Martin Luther na današnji dan pred 490. leti pribil na cerkvena vrata v Wittenbergu, še vendo aktualne. Zato nam jih ponujam v branje.

Prijetne praznike in živela reformacija!!
***********************************************

1. S tem, ko naš Gospod in Učitelj Jezus Kristus govori: ''Pokorite se'', itd. (Evangelij po Mateju 4, 17), je želel reči, da je celo življenje vernika namenjeno pokori.
2. Te besede ne gre razumeti v smislu pokore kot zakramenta – t.j. spovedi in satisfakcije – s katerim upravlja duhovščina.
3. Ne gre zgolj za notranjo pokoro, saj tako pokore sploh ne bi bilo, če se ne bi manifestirala na zunaj v mnogoterih delih za potlačenje želje mesa.
4. Torej ostaja kazen, dokler obstaja sovraštvo proti samemu sebi – to je resnična pokora srca – torej do vstopa v božje kraljestvo.
5. Papež noče in ne more spregledati nobenih drugih kazni razen tistih, katere naloži na osnovi svoje lastne odločitve ali na osnovi cerkvenih pravil.
6. Papež lahko odpusti dolg samo tako, da ga razglasi in potrdi kot odpuščenega po Bogu, seveda pa ga lahko odpusti v primerih, do katerih ima pravico; če tega ne bi spoštovali, bi ostal dolg tak kot je, nespremenjen.
7. Bog nikomur ne odpušča krivde, ne da bi ga istočasno v vsem ponižno podvrgel duhovniku, njegovemu namestniku.
8. Cerkvena določila za pokoro zavezujejo samo živeče, medtem ko umirajočim potemtakem ni mogoče ničesar nalagati.
9. Zatorej ravna Sveti duh, ki deluje po papežu, v naše dobro, če v svojem spregledu vedno izvzame primer smrti in največje stiske.
10. Nevedno in slabo ravnajo tisti duhovniki, ki umirajočemu prihranijo cerkveno pokoro za vice.
11. Prepričanje, da je mogoče cerkveno pokoro spremeniti v kazen v vicah, je plevel, kateri je bil očitno posejan takrat, ko so škofje spali.
12. Včasih cerkvena pokora ni bila naložena po odvezi temveč prej, tako rekoč kot preskusni kamen za iskrenost kesanja.
13. Umirajoči so s smrtjo vsega odrešeni in so za cerkvena določila že mrtvi, ker so po zakonu tega osvobojeni.
14. Če je drža umirajočega in njegova ljubezen (do Boga) pomankljiva, ga to dejstvo spravlja v potrebno velik strah, ki je toliko večji, kolikor manjša je njegova drža in ljubezen.
15. Ta strah in groza sama po sebi zadoščata – da ne govorimo o drugem – za bolečine vic; saj se zelo približata grozi obupa.
16. Očitno se torej pekel, vice in nebesa med seboj razlikujejo na isti način kot obup, stanje blizu obupa in varnost.
17. Očitno duše v vicah ravno tako potrebujejo rast ljubezni kot zmanjšanje groze.
18. Očitno ni dokazano niti na podlagi pameti niti na podlagi Svetega pisma, da so izven stanja, v katerem bi si lahko pridobili zasluge ali v katerem bi lahko ljubezen rasla.
19. Očitno tudi to ni dokazano, da so – vsaj nekateri – sigurni in gotovi v svojo blaženost, pa čeprav smo mi sigurni v njihovo blaženost.
20. Zatorej papež s popolno odvezo vseh dolgov ne misli na odvezo celokupnih dolgov, ampak le tistih, katere je sam naložil.
21. Zato se motijo tisti pridigarji odpustkov, ki trdijo, da se človeku s papeževim odpustkom odpustijo vsi dolgovi.
22. Še več, dušam v vicah ni odpuščen noben dolg, katerega bi morali po cerkvenih določilih odslužiti tekom tega življenja.
23. Če se lahko komurkoli odpusti kateri koli dolg, potem zanesljivo samo tistim najbolj popolnim, torej zelo redkim.
24. Zatorej se pavšalnimi in širokoustnimi obljubami o odpustku dolgov le zavaja večinski del prebivalstva.
25. Isto moč kot jo ima papež na splošno glede vic, ima vsak škof in vsak dušni pastir v svoji škofiji oz. zlasti svoji župniji.
26. Papež ravna zelo prav, ko dušam (v vicah) ne nakloni odpuščanja zaradi svoje hišne oblasti – katere nima na voljo v ta namen – temveč na podlagi priprošenj.
27. Človeški nauk razglašajo tisti, ki trdijo, da duša (iz vic) poleti kvišku, takoj ko v zabojčku zažvenketa denar.
28. Vsekakor drži, da se lahko - takoj ko denar zacinglja v zabojčku – dobiček in lakomnost povečata, vendar je priprošnja cerkve odvisna samo od volje Boga.
29. Kdo potemtakem ve, ali se vse duše v vicah želijo odkupiti, kot naj bi pokazal primer Sv. Severina in Paschalis-a.
30. Nihče ne more biti prepričan v pristnost svojega kesanja, še toliko manjše je njegovo prepričanje o tem, če je dosegel popolno odvezo (kazen za grehe).
31. Tako redko kot se nekdo pokori na pravilni način, tako redko kdo kupi odpustek na pravilni način; in sicer izredno redko.
32. Kdor verjame, da si je z odpustkom zagotovo kupil odrešenje, bo skupaj s svojimi učitelji na vekomaj preklet.
33. Ni se mogoče dovolj paziti pred tistimi, ki imenujejo papežev odpustek za neprecenljivi božji dar, po katerem se človek spravi z Bogom.
34. Ta milost odpustka se namreč navezuje samo na kazni zakramentalne satisfakcije, ki jih je določil človek.
35. Nekrščansko pridigajo tisti, ki učijo, da se tistim, ki odkupijo duše (iz vic) ali dobijo odpustke, ni potrebno kesati.
36. Vsak kristjan, ki resnično obžaluje, ima pravico do popolne odveze kazni in krivde, tudi brez odpustka.
37. Vsak pravi kristjan, živeči ali umrli, ima delež v vseh dobrinah Kristusa in cerkve, katerega mu Bog podeli tudi brez odpustka.
38. Vendar pa odveze in deleža (na zgoraj omenjenih dobrinah), ki ju posreduje papež, nikakor ne smemo podcenjevati, ker – kot sem že omenil – predstavljata izjavo o božjem odpuščanju.
39. Tudi najbolj učenim teologom bi moralo biti zelo težko pred ljudstvom istočasno slaviti polnost odpustkov in iskrenost kesanja.
40. Iskreno kesanje zahteva in si želi kazen. Polnost odpustkov pa pušča človeka ravnodušnega in ga uči sovraštva do kazni oz. ga napeljuje na takšno neprizadetost.
41. Apostolsko odvezo se sme pridigati samo z veliko previdnostjo, da ljudje ne bi pomotoma mislili, da ima takšen odpustek prednost pred drugimi dobrimi deli ljubezni.
42. Kristjane je treba učiti naslednje: Papež ne misli, da je nakup odpustka na kakršen koli način mogoče primerjati z deli usmiljenja.
43. Kristjane je treba učiti naslednje: S tem, ko damo revežu ali posodimu ubožnemu, storimo boljše dejanje, kot če kupimo odpustek.
44. Kajti z dejanjem ljubezni ljubezen raste in človek postane boljši; z odpustkom pa človek ni boljši, temveč je samo delno oproščen kazni.
45. Kristjane je treba učiti naslednje: Kdor vidi ubožnega in gre mimo ter namesto tega da za odpustek, si ne kupi papeževega odpustka, temveč si prisluži jezo Boga.
46. Kristjane je treba učiti naslednje: Tisti, ki ne živijo v izobilju, morajo zadržati neobhodno potrebne stvari za svoje življenje in jih nikakor ne smejo zapravljati za odpustek.
47. Kristjane je treba učiti naslednje: Nakup odpustka je prostovoljen, ne zapovedan.
48. Kristjane je treba učiti naslednje: Ob podelitvi odpustka papež bolj potrebuje molitev zanj in si zato tudi le-te želi bolj kot pa denar dan na takšen način.
49. Kristjane je treba učiti naslednje: Papežev odpustek je koristen, če zanj ne zastavimo svojega upanja in zelo škodljiv, če pri tem pozabimo na strah pred Bogom.
50. Kristjane je treba učiti naslednje: Če bi papež vedel za izsiljevalske metode tistih, ki pridigajo o odpustkih, bi raje videl, da se Petrova cerkev zruši v pepel kot pa da bi bila postavljena na koži, mesu in kosteh svojih ovac.
51. Kristjane je treba učiti naslednje: Če bi bilo potrebno, bi bil papež pripravljen, kar je tudi njegova dolžnost, da Petrovo cerkev proda, da bi s tem od svojega denarja lahko povrnil velik del tistim, katerim so nekateri pridigarji odpustkov denar vzeli iz žepa.
52. Pričakovanje odrešenja na osnovi odpustka je prazno, pa čeprav bi komisar (odpustkov), torej papež sam za to zastavil svojo dušo.
53. Tisti, ki zaukažejo, da naj bi zavoljo pridige o odpustkih Božja beseda v okoliških cerkvah povsem utihnila, so sovražniki Kristusa in papeža.
54. Božji besedi se godi krivica, če se v pridigi odpustku odmeri enak ali daljši čas kot besedi Božji sami.
55. Papeževo mnenje je nujno naslednje: Če se odpustek – torej najmanjše – proslavlja z enim zvonom, eno procesijo in enim bogoslužjem, je treba evangelij – kot največje – oznanjati s sto zvonovi, sto procesijami in sto bogoslužji.
56. Bogastvo cerkve, iz katerega papež podeljuje odpustke, je pri kristjanih premalo omenjeno in poznano.
57. Očitno le-to ni v časovnih dobrinah, kajti potem jih mnogi pridigarji ne bi tako zlahka s polnimi rokami razdeljevali, temveč bi jih zgolj zbirali.
58. Vendar tudi ne temelji na zaslugah Kristusa in svetnikov, ker le-ti brez papeža nenehno dosegajo milost za notranjega človeka kot tudi križ, smrt in pekel za zunanjega.
59. Sveti Lovrenc je dejal, da bogastvo cerkve predstavlja njene roke, vendar je uporaba tega pojma ustrezala dojemanju njegovega časa.
60. Utemeljeno je reči, da to bogastvo predstavljajo ključi cerkve – ki so ji bili darovani po zaslugah Kristusa.
61. Vsekakor zadostuje moč papeža samega za odpust kazni in za odpuščanje v posebnih, njemu pridržanih primerih.
62. Resnično bogastvo cerkve je najsvetejši evangelij o veličastnosti in milosti božji.
63. Ta je po pravici splošno zasovražen, saj trdi, da bodo prvi zadnji.
64. Bogastvo odpustka pa je po pravici izredno priljubljeno, ker zadnje spreminja v prve.
65. Torej je bogastvo evangelija tista mreža, v katero so se nekoč ujeli imetniki bogastev.
66. Bogastvo odpustka je mreža, s katero se sedaj lovi bogastvo tistih, ki ga imajo.
67. Odpustek, katerega pridigarji odpustkov glasno hvalijo kot izredno milost, lahko dejansko velja za dober način trgovanja.
68. Vendar so v primerjavi z božjo milostjo in čaščenjem križa v resnici neznatnega pomena.
69. Škofi in župniki so dolžni komisarjem apostolskega odpustka z vsem spoštovanjem pustiti odprto pot.
70. Vendar pa imajo še večjo obveznost, da napnejo oči in ušesa, da le-ti namesto papeževega sporočila ne bodo pridigali o svojih fantazijah.
71. Kdor govori zoper resnico o apostolskem odpustku, je nizkoten in preklet.
72. Tisti pa, ki nastopa proti razuzdanosti in predrznosti besed pridigarjev odpustkov, naj bo blagoslovljen.
73. Tako kot papež po pravici izobči tiste, ki so si s trgovanjem z odpustki izmislili goljufijo na raznolike načine,
74. bo še prej izobčil tiste, ki so pod pretvezo odpustka naklepali goljufijo z ozirom na sveto ljubezen in resnico.
75. Absurdno je prepričanje, da ima papežev odpustek dovolj veliko moč, da bi lahko dal odvezo človeku, tudi če – kar pa je nemogoče – bi Božji porodnici storil silo.
76. Nasprotno trdimo, da papežev odpustek ne more odvzeti niti najmanjšega odpustljivega greha, ki zadeva njihovo krivdo.
77. Če slišimo, da tudi sveti Peter, če bi bil sedaj papež, ne bi mogel deliti večje milosti, potem je to žalitev svetega Petra in papeža.
78. Nasprotno, trdimo, da ta kot tudi vsak drugi papež ima večje ''duhovne sile in darove, da pozdravi'' itd. po evangeliju., kakor je zapisano v Pismu Korinčanom 12.
79. Bogokletno je reči, da je križ (za odpustke), ki je postavljen na vidnem mestu (v cerkvah) in ima papežev grb, enak Kristusovemu križu.
80. Škofje, župniki in teologi, ki dopuščajo širjenje takšnih pridig med ljudstvom, bodo morali za to odgovarjati.
81. Takšne predrzne pridige o odpustkih tudi učenim možem ne olajšajo dela, ko morajo zaščititi ugled papeža pred zlonamerno kritiko ali celo pred pretkanimi vprašanji laikov.
82. Na primer: zakaj papež ne odstrani vic zavoljo ljubezni in najhujše stiske duš – iz resnično tehtnega razloga -, saj vendar odkupuje neštevilne duše zavoljo denarja za gradnjo cerkve – iz razloga, ki je zelo prozoren - ?
83. Ali: zakaj maše za mrtve kot tudi vsakoletne slovesnosti za umrle še naprej ostajajo, in zakaj (papež) ne vrne ali dovoli sklade, ki so bili v ta namen ustanovljeni, če že ni prav, da molimo za odkupljene?
84. Ali: kakšna je ta nova pobožnost pred Bogom in papežem, ki dovoljuje brezbožnemu in sovražniku, da za svoj denar odkupi brezbožno dušo, katero Bog ljubi; ali jih zavoljo lastne stiske te pobožne in ljubljene duše ne reši zaradi podarjene ljubezni?
85. Zakaj se cerkvena pravila za pokoro - ki so, ''če se ne uporabljajo'', že davno odpravljena in mrtva - z dajanjem odpustkov odkupujejo z denarjem, kot bi bila še v svoji polni življenski moči?
86. Ali: zakaj papež, ki je danes bogatejši kot najbolj bogati Crassus, ne gradi vsaj cerkev Sv. Petra raje z lastnim denarjem kot pa z denarjem revnih vernikov?
87. Ali: Kaj odpusti papež ali za kaj daje delež tistim, ki imajo zaradi popolnega kesanja pravico do polne odveze in polnega deleža?
88. Ali: Kaj bi se lahko zgodilo Cerkvi boljšega kot da papež, kar počne (sedaj), stokrat na dan vsakemu verniku da možnost za takšno odvezo in takšen delež?
89. Čemu papež z odvezo išče odrešitev duš bolj kot denar; zakaj sedaj shranjuje pisma in odveze, ki prav tako veljajo?
90. Takšne neizmerno neprijetne ugovore laikov samo s silo potlačiti in jih ne odpraviti s pametnimi protiargumenti, pomeni, da sta Cerkev in papež izpostavljena posmehu sovražnikov in da so kristjani zaradi tega nesrečni.
91. Če bi se o odvezi pridigalo v skladu z duhom in pojmovanjem papeža, bi se ti (ugovori) nemudoma razblinili. Resnično, teh ugovorov sploh ne bi bilo.
92. Zato proč s tistimi preroki, ki kristjanom pridigajo: ''Mir, mir,'' pa vendar ni miru.
93. Naj se godi dobro vsem prerokom, ki kristjanom pridigajo: ''Križ, križ,'' pa vendar ni križa.
94. Kristjane je treba vzpodbujati, da bodo sledili svojemu poglavarju Kristusu skozi kazen, smrt in pekel
95. in da bodo raje z zaupanjem verjeli, da bodo skozi mnoge tegobe prišli v nebeško kraljestvo kot pa da bi se pomirili z napačno varnostjo, o kateri pridiga duhovščina.