Petek, 12 september 2008
Sobota, 9 avgust 2008
NISEM MRTEV BLOGER ...
... ne, samo preselil sem se na anglesko razlicico spletnega dnevnika: Livejournal. Kliknite na THE VIEW FROM MY WINDOW, ce spremljate moje poglede. Angleska razlicica je namenjena bolj vsakdanjemu cvekanju, medtem ko je ta, slovenska, posvecena bolj praznicnemu poglobljenemu razmisleku. Toplo vabljeni k branju in komentiranju ;-)
Sicer sem trenutno na Svetovni konferenci o AIDSu v Mexico Cityju. Utinke iz tega izjemnega mednarodnega foruma borcev proti HIV/AIDS pandemiji lahko spremljate na GLAVCI, blogu projekta HIV/AIDS preventive Drustva DIH - Pamet v roke, kondom na glavo!
Poljub in objem iz Mexico Cityja!
Sreda, 21 maj 2008
BEAR PARTY
... po vsej tej kontemplativnosti, nekaj hedonističnega!!
Medoti v petek, 23. maja 2008, v klubu Tiffany pripravljamo BEAR PARTY!!
Za glasbo bo skrbel DJ Luk@may!
Medoti v petek, 23. maja 2008, v klubu Tiffany pripravljamo BEAR PARTY!!
Za glasbo bo skrbel DJ Luk@may!
Za dobro vzdušje in gladenje kožuhov bomo poskrbeli skupaj!
Za pijačo pa morate - zaradi naše izjemne zakonodaje - poskrbeti sami! (Prinesitejo jo s seboj, ali nabavite v okoliških klubih na Metelkovi.)
Sicer ne skrbite, tudi za porednost bo poskrbljeno.
Pred partyjem bomo odprli medvedjo foto-rastavo in si ogledali medvedji film.
Vabljeni medoti vseh vrst: rjavi, severni, pande, jamski ...,vabljeni medvedji "mladiči", ljubitelji medvedov in vsi, ki imate medote radi. Gotovo bo tudi kaj medvedjegaza se posladkat. WOOF!
Jaz bom tam, pa vi?
Nedelja, 11 maj 2008
EPISTOLE 6 - ZADNJIČ!
Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
www.dnevnik.si
4. maja 2008
Vera v to, da je možno
Dragi Mitja,
pravkar sem se vrnila z maše v frančiškanski cerkvici na vrhu Rožnika, prve maše to sezono, ki bo trajala do konca poletja. Doživela sem presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pater Christian, ki je maševal, je pridigo začel takole: »Telo je sveto. Ker je božje. Telo vedno govori resnico. Telo ve, kdaj želi biti objeto, telo ve ….«. To ni revolucija, je pa evolucija Cerkve, še kako potrebna, še kako! Kajti pridigati, da je telo grešno in meso gnusno, pač ni na ravni krščanske ljubezni sprejemanja človeka v njegovi celovitosti. Tudi nadaljevanje je bilo pretresljivo. Prav o sprejemanju je govorilo. Naj starši razumejo in sprejmejo svoje otroke. Naj oče sprejme sina, kajti če oče ne bo odprl vrat, sin ne bo mogel k njemu. Naj mati objame svojega otroka in ga ljubi z brezpogojno ljubeznijo … Ne le zgodbe gejev, ampak vseh nas, so pogosto drugačne od tega, kar je danes govoril dr. Christian Gostečnik, družinski zdravitelj in psihoterapevt, kakršnih je na Slovenskem premalo.
V petek sem te gledala v Polnočnem klubu. Rekel si, da je potrebno več radikalnega aktivizma, še bolj da je treba pritisniti … Nisi imel dovolj časa, da bi pojasnil, pojasni zdaj, dragi brat Mitja.
Kot stara aktivistka, angažirana od leta 1971 naprej – ko srečam na delavskih demonstracijah ali na protestu proti vojni v Iraku pred ameriškim veleposlaništvom kakšnega Rastka Močnika, se mu nasmehnem: »Kar naprej eni in isti« …-- premišljujem, kje aktivizem zaleže, koliko in s čim lahko kaj premaknemo ljudje, ki nam je mar. Zagotovo je možno marsikaj, najslabše je resignirano trditi, da itak ni mogoče storiti nič. Vedno se daj kaj spremeniti, vedno! In v tem se kaže naša pristna vera, naše religiozno občutenje življenja, piše veliki ameriški filozof John Dewey v knjigi Skupna vera, ki je te dni prišla (v prevodu mojega najboljšega študenta vseh časov, pokojnega Andreja Pinterja, ki mu je knjiga tudi posvečena) na naše knjižne police: »Vsa izboljšanja razmer poganja vera v to, kar je možno, in ne privrženost dejanskemu«, piše Dewey, in tako utemeljuje najino sestrsko/bratsko zavezo, dragi Mitja. Se mi zdi, da nas je vsak dan več, ki se zavedamo potrebe po sočutju, solidarnosti , ki delamo za dobro ljudi in za pravičnejši svet. Naša medčloveška povezanost pri uresničevanju teh idealov v vsakdanjem življenju je praktično religijsko izkustvo, ki šteje za Deweya največ. Proti čemu se velja boriti štirideset let po maju 1968, je imenitno napisal Slavoj Žižek v včerajšnjem Objektivu. Kaj bi še dodal ti, Mitja?
Smo pa Slovenci trd oreh za spremembe. Predvsem zato, ker se redki zavedajo, da se vse spremembe začnejo pri nas samih. Samo sami sebe imamo pravico spreminjati, druge lahko nagovarjamo, a terjati od njih, naj storijo to, kar mi mislimo, da je potrebno, imamo pravico le v izjemnih primerih. Slovenci pa bi najraje spreminjali samo druge. Žena moža, mož šefa, šef direktorja, direktor župana, župan predsednika vlade … Ko sem šla danes na Rožnik, sem opazila starejšega možaka v sivi halji in s polivinilasto vrečko, v kateri je imel stisnjene plastične steklenice in tetrapake od mleka, kar je odlagal v zabojnik za papir, namesto v sosednjega za embalažo. Gotovo slabo vidi, morda je zamišljen, sem si rekla in prijazno pristopila: »Gospod, tole pa spada v sosednji zabojnik«. Prijela sem plastično steklenico in jo hotela potegniti iz napačnega zabojnika, ko me je odločno usmeril drugam. Dvignil je roko, stegnil kazalec, pokazal v drugo smer in rekel: »Tja pojdite, tja, tam boste videli …«
Drugi so krivi. Drugi umazani. Drugi pokvarjeni. Drugi, drugi … Ko je pri meni gostovala profesorica novinarstva iz Amerike, mi je presenečena pripovedovala: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi. O tem, kaj čutite, kaj sanjate ... Samo o drugih!« Samorefleksija je res redek pojav v deželi tostran Alp. Kot v oni na drugi strani, o kateri zdaj poročajo mediji po vsem svetu, analizirajo in komentirajo, kako da se je lahko zgodil tako gnusen zločin spolne zlorabe lastnega otroka in nasilja nad njim, kot se je zgodil – da ni slučaj, da se je prav pri naših sosedih, v Avstriji. Ki je zibel naše zibke.
Ah, dragi brat Mitja, tole je zadnje pismo, ki ti ga pišem za Objektiv, in težko se mi je posloviti od tebe. Veliko bi te še rada vprašala, da bi povedal množičnemu občinstvu, ne le meni. Kajti s svojo iskrenostjo delaš preboje, ki po mojem mnenju naredijo za razumevanje GLBT več kot Parade ponosa. Tvoja zgodba se dotakne srca, saj je avtentično pričevanje ranjenega človeka, ki se svojih ran zaveda, jih reflektira in (zato) že tudi celi. S tem pomagaš drugim, da se zazremo vase in se manj bojimo svojih senc, dušnih in telesnih – ker je itak eno in isto – bolečin. Ni druge poti do sebstva, do samouresničitve in do odrešitve, kot je pot navznoter. Tisti dvignjeni kazalec, ki je kazal druge, nikoli ne bo dosegel samega sebe, zato tudi bližnjega ne. Strašno tujstvo mora vladati v domovih, kjer govorijo v stilu: »Kaj bodo pa drugi rekli … Poglej, kakšni so drugi ... Kaj delajo drugi …«. Tujstvo in hlad, sprenevedanje in beg. Medčloveška puščava.
Draga Simone Weil pravi: »Veličina človeka je vedno v tem, da svoje življenje na novo ustvarja; da na novo ustvarja, kar mu je dano«. Ti pričuješ o tem z močjo, da bralca/bralke ne pustiš indiferentnega. Dotakneš se, zarežeš, osvetliš, prevetriš … a tega ne bi zmogel s tako silovitostjo, če ne bi bil tvoje jezik kij, ki ga vihtiš kot pravi literat. Ne vem, kolikšno je število ljudi, ki si jih s svojim pisanjem premaknil, čutim pa, da si najbolj premaknil – sebe. Prepričana sem, da so se odprla vrata tvoje »hiše biti«, iz katere bodo korakale vojske besed in potoki občutenj, vredni knjižne objave. Skratka – na straneh Objektiva se je rodilo novo pisateljsko ime. Čestitam, dragi brat Mitja!
In te objemam, tvoja Manca
POUDAREK: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi.«
8. maja 2008
REVOLUCIJA EMPATIJE!
Ljuba Manca,
berem o Amstettnu. In mi gre na kozlanje. Ne toliko razsežnost grozot Josefa Fritzla. Sem v Judovskem muzeju v Berlinu videl še kaj hujšega. Pa ni na stenah niti ene slike kupa belih taboriščnih trupel, niti enega zmaličenega telesa. Samo predmeti so. Ljudi. Iz vsakdanjega življenja. Violina, na katero so igrali ob družinskih srečanjih. Denarnica, ki jo je oče vrgel iz avta, ko so ga peljali. In v njej še njegova zadnja slika. Pa pismo sestre. Iz Berlina v Amsterdam. Pisanje, ki mora vse najhujše zamolčati, a prav zato med vrsticami pove še več. Potem sem srečal žive stare moške oči. Rdeče. Za njim še ene. Suhe. Ženine. Le zakaj sta prišla v muzej? In sem si utegnil samo še skriti dlani v obraz. Potem je prišla hostesa s kozarcem hladne vode. Hladne, kot mrzle ploščice v kopanici, kamor zbežim, ko mi je slabo. Kot hladne dlani na vroče čelo. Niti v Dachavu ni bilo tako hudo.
Ni me strla nemoč razumeti, kaj goni človeka, da si izmisli in udejani holokavst. Sesedlo me je spoznanje, da so ljudje pristali na pravila igre. Tudi danes pristajamo. Ko vidimo krivico in pogledamo stran. Namesto da bi usekali s tako silovitostjo, da bi se krvnik samo še sesedel pod težo lastnega bremena. Tako pa, v strahu, da ne bo padalo še po nas, obrnemo glavo v tla. Pogledamo stran, ko si sodelavka nadane večja očala, da bi skrila modrico prejšnjega večera. Ko šefi na očeh vseh zganjajo psihoteror. Ko nam hčerka pove, da je podpisala in kakšno leto pač ne bo otrok. Ko kolegica natakne rdečo čepico, da bo zaradi menstruacije lahko šla večkrat na stranišče. Ko si sodelavec ne upa vzeti očetovskega dopusta. Ko iz dneva v dan opazujemo množice novodobnih sužnjev, kako iz toplih postelj korakajo v garanje. V Ljubljani. V Starem trgu pri Ložu. Ko gledamo vrste pred karitativnimi ustanovami, leta 2008 v osrčju nove Evrope, in beremo o dvestotisočih, ki nas gledajo izpod praga revščine. Ko vidimo nemoč starcev, ki osamljeni ždijo v steno in si želijo samo še umreti. Ko v čakalnici srečamo azbestnega bolnika, izžetega in zavrženega. Saj je dal kar dosti soka! Ko beremo zgodbe šestnajstih let izbrisa. Petdesetih let nekaznovanega komunističnega nasilja. Krvavih cerkvenih stoletij, ki se v belih rokavičkah in čipkastih odevalih nadaljujejo v sodobnost. (Oprostite, zavračati kondom pri petdesetih milijonih okuženih s hivom je genocid.) Zamahnemo z roko, ko spregovori Elena Pečarič o debelem kralju na invalidskem vozičku, ki ima v rokah vse vzvode moči. Ah, saj se še med sabo ne razumejo, ti invalidi. Banaliziramo v stilu Crnkoviča z otrokom v naročju, ko se fanta bojita z roko v roki na ulico ali ena od punc ne more otroku nuditi ničesar, ker pač ni biološka, ampak samo socialna mama. Preusmerimo krivdo, ko otrok pripoveduje o nasilnem profesorju Pernetu. Skomignemo z rameni, ko učitelj toži zaradi groženj. In zamahnemo z roko, ah, puberteta, ko pride sin raztrgan iz šole. Ne vstanemo, ko se kdorkoli že, kot vreča krompirja opoteka po avtobusu. Zamenjamo kanal, ko se začnejo zgodbe o pediatriji ali onkologiji. Ne vidimo groze podobnosti med muslimani pri nas, stisnjenimi v telovadnici na Kodeljevem na ramazanski bajram, in tistimi, pred kratkim v okolici Srebrenice. In se malce v zadregi nasmejemo poslednjemu pedrovskemu, ciganskemu štosu. Gate na glavo in dva svinčnika v nos.
Kaj bi iskali pri sosedih, če pa je v naši hiši tak kup gorja, da zaudarja bogu pod krilo. Bi se radi malce oprali krivde s kazanjem na avstrijsko pošast, ki da ima za odtenek bolj krvave roke od nas? Jih ima res? Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.
Zato trdim, ljuba Manca, da so nujnejše tudi radikalne oblike aktivizma. Take, ki ti zabrišejo krvavo stegno v obraz, da se od šoka s tal pobiraš še nekaj dni. In še kak teden opotekaš od krutosti resnice. Ali pa granitno kocko v steklo. Ker smo tako otopeli, da nas niti kričanje trpečih ne zbudi več iz ihtavega turbokapitalističnega polsna. Tako prekleto porinjeni globoko vase, da si bomo kmalu pogledali iz riti. Da skrbimo lahko samo še zase, sebe pa že dolgo ne vidimo več. Kaj šele druge. Ne čutimo, sicer bi razumeli, saj smo bili v koži šibkega gotovo kdaj tudi sami. Zato trdim, da je potrebna revolucija intime, še več, revolucija empatije. Tista denarnica v Judovskem muzeju v Berlinu bi lahko bila tudi moja. Je moja.
Manca, jaz sem iz tako mehkega testa, da mi je hudo ob »slovesu«. Tako dobro mi je delo teh šest tednov psihoterapije. Se vidi, da si blizu umirajočim. Odprla si vrata postave in se zaklepetala z vratarjem, tako kot samo ti znaš. Jaz zdaj stopam skoznje. In divji kostanji cvetijo. Hvala.
Rad te imam.
Objem. Poljub.
POUDAREK: Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne, in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.
www.dnevnik.si
4. maja 2008
Vera v to, da je možno
Dragi Mitja,
pravkar sem se vrnila z maše v frančiškanski cerkvici na vrhu Rožnika, prve maše to sezono, ki bo trajala do konca poletja. Doživela sem presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pater Christian, ki je maševal, je pridigo začel takole: »Telo je sveto. Ker je božje. Telo vedno govori resnico. Telo ve, kdaj želi biti objeto, telo ve ….«. To ni revolucija, je pa evolucija Cerkve, še kako potrebna, še kako! Kajti pridigati, da je telo grešno in meso gnusno, pač ni na ravni krščanske ljubezni sprejemanja človeka v njegovi celovitosti. Tudi nadaljevanje je bilo pretresljivo. Prav o sprejemanju je govorilo. Naj starši razumejo in sprejmejo svoje otroke. Naj oče sprejme sina, kajti če oče ne bo odprl vrat, sin ne bo mogel k njemu. Naj mati objame svojega otroka in ga ljubi z brezpogojno ljubeznijo … Ne le zgodbe gejev, ampak vseh nas, so pogosto drugačne od tega, kar je danes govoril dr. Christian Gostečnik, družinski zdravitelj in psihoterapevt, kakršnih je na Slovenskem premalo.
V petek sem te gledala v Polnočnem klubu. Rekel si, da je potrebno več radikalnega aktivizma, še bolj da je treba pritisniti … Nisi imel dovolj časa, da bi pojasnil, pojasni zdaj, dragi brat Mitja.
Kot stara aktivistka, angažirana od leta 1971 naprej – ko srečam na delavskih demonstracijah ali na protestu proti vojni v Iraku pred ameriškim veleposlaništvom kakšnega Rastka Močnika, se mu nasmehnem: »Kar naprej eni in isti« …-- premišljujem, kje aktivizem zaleže, koliko in s čim lahko kaj premaknemo ljudje, ki nam je mar. Zagotovo je možno marsikaj, najslabše je resignirano trditi, da itak ni mogoče storiti nič. Vedno se daj kaj spremeniti, vedno! In v tem se kaže naša pristna vera, naše religiozno občutenje življenja, piše veliki ameriški filozof John Dewey v knjigi Skupna vera, ki je te dni prišla (v prevodu mojega najboljšega študenta vseh časov, pokojnega Andreja Pinterja, ki mu je knjiga tudi posvečena) na naše knjižne police: »Vsa izboljšanja razmer poganja vera v to, kar je možno, in ne privrženost dejanskemu«, piše Dewey, in tako utemeljuje najino sestrsko/bratsko zavezo, dragi Mitja. Se mi zdi, da nas je vsak dan več, ki se zavedamo potrebe po sočutju, solidarnosti , ki delamo za dobro ljudi in za pravičnejši svet. Naša medčloveška povezanost pri uresničevanju teh idealov v vsakdanjem življenju je praktično religijsko izkustvo, ki šteje za Deweya največ. Proti čemu se velja boriti štirideset let po maju 1968, je imenitno napisal Slavoj Žižek v včerajšnjem Objektivu. Kaj bi še dodal ti, Mitja?
Smo pa Slovenci trd oreh za spremembe. Predvsem zato, ker se redki zavedajo, da se vse spremembe začnejo pri nas samih. Samo sami sebe imamo pravico spreminjati, druge lahko nagovarjamo, a terjati od njih, naj storijo to, kar mi mislimo, da je potrebno, imamo pravico le v izjemnih primerih. Slovenci pa bi najraje spreminjali samo druge. Žena moža, mož šefa, šef direktorja, direktor župana, župan predsednika vlade … Ko sem šla danes na Rožnik, sem opazila starejšega možaka v sivi halji in s polivinilasto vrečko, v kateri je imel stisnjene plastične steklenice in tetrapake od mleka, kar je odlagal v zabojnik za papir, namesto v sosednjega za embalažo. Gotovo slabo vidi, morda je zamišljen, sem si rekla in prijazno pristopila: »Gospod, tole pa spada v sosednji zabojnik«. Prijela sem plastično steklenico in jo hotela potegniti iz napačnega zabojnika, ko me je odločno usmeril drugam. Dvignil je roko, stegnil kazalec, pokazal v drugo smer in rekel: »Tja pojdite, tja, tam boste videli …«
Drugi so krivi. Drugi umazani. Drugi pokvarjeni. Drugi, drugi … Ko je pri meni gostovala profesorica novinarstva iz Amerike, mi je presenečena pripovedovala: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi. O tem, kaj čutite, kaj sanjate ... Samo o drugih!« Samorefleksija je res redek pojav v deželi tostran Alp. Kot v oni na drugi strani, o kateri zdaj poročajo mediji po vsem svetu, analizirajo in komentirajo, kako da se je lahko zgodil tako gnusen zločin spolne zlorabe lastnega otroka in nasilja nad njim, kot se je zgodil – da ni slučaj, da se je prav pri naših sosedih, v Avstriji. Ki je zibel naše zibke.
Ah, dragi brat Mitja, tole je zadnje pismo, ki ti ga pišem za Objektiv, in težko se mi je posloviti od tebe. Veliko bi te še rada vprašala, da bi povedal množičnemu občinstvu, ne le meni. Kajti s svojo iskrenostjo delaš preboje, ki po mojem mnenju naredijo za razumevanje GLBT več kot Parade ponosa. Tvoja zgodba se dotakne srca, saj je avtentično pričevanje ranjenega človeka, ki se svojih ran zaveda, jih reflektira in (zato) že tudi celi. S tem pomagaš drugim, da se zazremo vase in se manj bojimo svojih senc, dušnih in telesnih – ker je itak eno in isto – bolečin. Ni druge poti do sebstva, do samouresničitve in do odrešitve, kot je pot navznoter. Tisti dvignjeni kazalec, ki je kazal druge, nikoli ne bo dosegel samega sebe, zato tudi bližnjega ne. Strašno tujstvo mora vladati v domovih, kjer govorijo v stilu: »Kaj bodo pa drugi rekli … Poglej, kakšni so drugi ... Kaj delajo drugi …«. Tujstvo in hlad, sprenevedanje in beg. Medčloveška puščava.
Draga Simone Weil pravi: »Veličina človeka je vedno v tem, da svoje življenje na novo ustvarja; da na novo ustvarja, kar mu je dano«. Ti pričuješ o tem z močjo, da bralca/bralke ne pustiš indiferentnega. Dotakneš se, zarežeš, osvetliš, prevetriš … a tega ne bi zmogel s tako silovitostjo, če ne bi bil tvoje jezik kij, ki ga vihtiš kot pravi literat. Ne vem, kolikšno je število ljudi, ki si jih s svojim pisanjem premaknil, čutim pa, da si najbolj premaknil – sebe. Prepričana sem, da so se odprla vrata tvoje »hiše biti«, iz katere bodo korakale vojske besed in potoki občutenj, vredni knjižne objave. Skratka – na straneh Objektiva se je rodilo novo pisateljsko ime. Čestitam, dragi brat Mitja!
In te objemam, tvoja Manca
POUDAREK: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi.«
8. maja 2008
REVOLUCIJA EMPATIJE!
Ljuba Manca,
berem o Amstettnu. In mi gre na kozlanje. Ne toliko razsežnost grozot Josefa Fritzla. Sem v Judovskem muzeju v Berlinu videl še kaj hujšega. Pa ni na stenah niti ene slike kupa belih taboriščnih trupel, niti enega zmaličenega telesa. Samo predmeti so. Ljudi. Iz vsakdanjega življenja. Violina, na katero so igrali ob družinskih srečanjih. Denarnica, ki jo je oče vrgel iz avta, ko so ga peljali. In v njej še njegova zadnja slika. Pa pismo sestre. Iz Berlina v Amsterdam. Pisanje, ki mora vse najhujše zamolčati, a prav zato med vrsticami pove še več. Potem sem srečal žive stare moške oči. Rdeče. Za njim še ene. Suhe. Ženine. Le zakaj sta prišla v muzej? In sem si utegnil samo še skriti dlani v obraz. Potem je prišla hostesa s kozarcem hladne vode. Hladne, kot mrzle ploščice v kopanici, kamor zbežim, ko mi je slabo. Kot hladne dlani na vroče čelo. Niti v Dachavu ni bilo tako hudo.
Ni me strla nemoč razumeti, kaj goni človeka, da si izmisli in udejani holokavst. Sesedlo me je spoznanje, da so ljudje pristali na pravila igre. Tudi danes pristajamo. Ko vidimo krivico in pogledamo stran. Namesto da bi usekali s tako silovitostjo, da bi se krvnik samo še sesedel pod težo lastnega bremena. Tako pa, v strahu, da ne bo padalo še po nas, obrnemo glavo v tla. Pogledamo stran, ko si sodelavka nadane večja očala, da bi skrila modrico prejšnjega večera. Ko šefi na očeh vseh zganjajo psihoteror. Ko nam hčerka pove, da je podpisala in kakšno leto pač ne bo otrok. Ko kolegica natakne rdečo čepico, da bo zaradi menstruacije lahko šla večkrat na stranišče. Ko si sodelavec ne upa vzeti očetovskega dopusta. Ko iz dneva v dan opazujemo množice novodobnih sužnjev, kako iz toplih postelj korakajo v garanje. V Ljubljani. V Starem trgu pri Ložu. Ko gledamo vrste pred karitativnimi ustanovami, leta 2008 v osrčju nove Evrope, in beremo o dvestotisočih, ki nas gledajo izpod praga revščine. Ko vidimo nemoč starcev, ki osamljeni ždijo v steno in si želijo samo še umreti. Ko v čakalnici srečamo azbestnega bolnika, izžetega in zavrženega. Saj je dal kar dosti soka! Ko beremo zgodbe šestnajstih let izbrisa. Petdesetih let nekaznovanega komunističnega nasilja. Krvavih cerkvenih stoletij, ki se v belih rokavičkah in čipkastih odevalih nadaljujejo v sodobnost. (Oprostite, zavračati kondom pri petdesetih milijonih okuženih s hivom je genocid.) Zamahnemo z roko, ko spregovori Elena Pečarič o debelem kralju na invalidskem vozičku, ki ima v rokah vse vzvode moči. Ah, saj se še med sabo ne razumejo, ti invalidi. Banaliziramo v stilu Crnkoviča z otrokom v naročju, ko se fanta bojita z roko v roki na ulico ali ena od punc ne more otroku nuditi ničesar, ker pač ni biološka, ampak samo socialna mama. Preusmerimo krivdo, ko otrok pripoveduje o nasilnem profesorju Pernetu. Skomignemo z rameni, ko učitelj toži zaradi groženj. In zamahnemo z roko, ah, puberteta, ko pride sin raztrgan iz šole. Ne vstanemo, ko se kdorkoli že, kot vreča krompirja opoteka po avtobusu. Zamenjamo kanal, ko se začnejo zgodbe o pediatriji ali onkologiji. Ne vidimo groze podobnosti med muslimani pri nas, stisnjenimi v telovadnici na Kodeljevem na ramazanski bajram, in tistimi, pred kratkim v okolici Srebrenice. In se malce v zadregi nasmejemo poslednjemu pedrovskemu, ciganskemu štosu. Gate na glavo in dva svinčnika v nos.
Kaj bi iskali pri sosedih, če pa je v naši hiši tak kup gorja, da zaudarja bogu pod krilo. Bi se radi malce oprali krivde s kazanjem na avstrijsko pošast, ki da ima za odtenek bolj krvave roke od nas? Jih ima res? Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.
Zato trdim, ljuba Manca, da so nujnejše tudi radikalne oblike aktivizma. Take, ki ti zabrišejo krvavo stegno v obraz, da se od šoka s tal pobiraš še nekaj dni. In še kak teden opotekaš od krutosti resnice. Ali pa granitno kocko v steklo. Ker smo tako otopeli, da nas niti kričanje trpečih ne zbudi več iz ihtavega turbokapitalističnega polsna. Tako prekleto porinjeni globoko vase, da si bomo kmalu pogledali iz riti. Da skrbimo lahko samo še zase, sebe pa že dolgo ne vidimo več. Kaj šele druge. Ne čutimo, sicer bi razumeli, saj smo bili v koži šibkega gotovo kdaj tudi sami. Zato trdim, da je potrebna revolucija intime, še več, revolucija empatije. Tista denarnica v Judovskem muzeju v Berlinu bi lahko bila tudi moja. Je moja.
Manca, jaz sem iz tako mehkega testa, da mi je hudo ob »slovesu«. Tako dobro mi je delo teh šest tednov psihoterapije. Se vidi, da si blizu umirajočim. Odprla si vrata postave in se zaklepetala z vratarjem, tako kot samo ti znaš. Jaz zdaj stopam skoznje. In divji kostanji cvetijo. Hvala.
Rad te imam.
Objem. Poljub.
POUDAREK: Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne, in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.
Nedelja, 4 maj 2008
EPISTOLE 5
Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
24. aprila 2008
Telo je poslednja oaza resnice
Dragi Mitja,
odgovarjam ti takoj, dokler sem še odprta, ker sem ranjena in žalostna …
Doma je velika mati (93 let!) začela izvajati projekt menjave oken in moji prošnji navkljub, naj počaka monterja, da nam bo on povedal, kaj moramo umakniti, je s pomočnico razstavila moj računalnik, podrla mizo in police, naložili sta knjige v škatle, moja intimna pisma ne vem kam, premaknili in premešali vse … Ko sem se vrnila domov, je bilo v sobi razsulo. Potem je prišel brat in povedal, da je bilo vse brez potrebe, ker bodo okna vstavljali z balkonske strani …
Strašno se počutim. Zdaj razumem ljudi, ki jim tatovi vlomijo v stanovanje in vse razmečejo. Gre za poseg v človekovo intimo, to najbolj boli. Mene še dodatno, ker je to naredila moja mama. Ker ni razsula le sobe, ampak poškodovala tudi občutek mojega osebnega dostojanstva. Jaz svojim otrokom nikoli ne bi naredila česa takega, ker vem, kaj jim pomeni sveti prostor, v katerem ustvarjajo in hranijo dragocenosti. Počutim se, kot da je del moje duše fizično poškodovan.
In tako žalostna sedim v ruševinah ter mislim na ljudi, ki trpijo. To mi pomaga dobiti distanco, s katere bo postala moja depra majhna pika, čeprav je zdajle še zelo boleča … Včeraj sem videla dekle, ki me je presunilo že, ko sem opazovala njeno hojo, gibanje, njen moški hrbet … Poslušala sem besedilo, ki je bila moška pisava par excellence. Napisala ga je moška duša, prebrano je bilo prej z moškim kot ženskim glasom, oster um, a tako ranjeno telo, polno bolečine, ker se je vanj rodila duša drugega spola … V trenutku sem razumela vse, ki hočejo z operacijo spremeniti spol. Kajti nihče ne more vedeti, kako se moški in ženski princip v nas usklajujeta, kateri se hoče izraziti na kak način, nihče drug razen človeka, ki ima razvite ženske prsi in hrepenenje po moškem telesu, razen njega, ki mu je zrasel penis, on pa se hoče božati po okroglinah dojk in gladkem mednožju. Pravnica in pisateljica Ljuba Prenner, denimo, se je vedla kot moški, oblačila kot moški … in zagotovo trpela, ko je imela menstruacijo ali ko je tlačila dojke v moško srajco …
Ko pride tvoje pismo. Tako močno, močno … Zareže v gube moje žalosti … Začutim tvojo radost lebdenja med rjuhami, spoznavanja sebe in svobodnosti biti to, kar si, tudi telesno ali predvsem telesno. Govoriš skozi telo, vriskaš z njim in sopihaš, kot bik v areni strastnega bivanja. V tem ringu si sam svoj gospodar. A kako je moralo biti grozno, kako strašne so morale biti tvoje bolečine, ko si zatajil strast, ko si prekrival svoje nagnjene, ko si se skrival pred samim seboj in pred ljudmi. Tvoje telo je jokalo; ti je šumelo v ušesih in je pritisk hotel odnesti oči iz duplin? Telo ima spomin, nič ne pozabi, vse zapiše v svoje celice in brazde, v kri in kosti. Lahko lažemo z besedami, lahko se sprenevedamo v molku, ampak telo ne bo sodelovalo v izdajstvu. Ko že rad citiraš moje misli, še eno o telesu: »Telo je naša zadnja oaza resnice«. Zato hočejo Gospodarji nadzor nad našimi telesi. Zato prepovedujejo kontracepcijo, da ne bi bila spolnost zgolj užitek, zato deklicam režejo klitorise. Zato posiljujejo, da pokažejo svojo premoč in oblast, da ponižajo s pečatom, ki zažge v mednožje in neizbrisljivo pečati usode ponižanih in razžaljenih.
Dragi Mitja, prav ima tvoj dopisovalec, ki pravi, da pišeš tudi v imenu tistih, ki »nimamo dovolj jajc«. Ti jih imaš, ker si začel »trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe«. Rane se že celijo, pišeš, nastajajo hraste, ki bodo kmalu odpadle. Telo ti bo povedalo, kdaj bo to. Telo.
Zdi se mi, da ste do teles geji še posebej občutljivi. Zdaj, ko ti tole pišem, sem že manj žalostna zaradi sobnih ruševin, kajti moje telo je svobodno, to je pomembno, bolj pomembno kot vdor v sveti prostor papirjev. In ti si mi dal tako lep kompliment, ko si zapisal: »Saj sem vedel, da si starke upajo vse«. Ne upam si še vsega, še so možnosti za napredek, brez skrbi! A upam se starati, telesu ne delam sile s tem, naj bo drugačno, kot je po naravni danosti. Ne mučim ga in ne trpinčim, temveč prijateljujem z njim in ga poslušam, kaj mi pripoveduje o jetrih in ledvicah, o srcu in pljučih, gledam kožo zgubano in jo imam rada, položim dlani na utrujene oči in jih razumem, kadar imajo meglen vid. In kako se starajo geji? Nekaj jih poznam, ki jih je prekleto strah, in gredo pod kirurški nož, da bi bili lepši in privlačnejši, in garajo v fitnesu večkrat na teden, da ne bi mišični tonus popustil, in kupujejo drago kozmetiko, da se koža ne bi gubala … Nič nimam proti skrbi in negi telesa, da ne bo pomote, toda lov za mladostjo na tako agresiven način do telesa se mi zdi znamenje bega pred svojo resničnostjo in ne zadovoljstva z njo.
Se motim, če rečem, da so (ste?) geji obsedeni z mladostjo? Ko grem kdaj v restavracijo, kjer se zadržujejo gospodje s tovrstnimi nagnjenji in polno denarnico, vidim, da imajo ob sebi samo mlade, prelepe dečke božanskih teles. Mislijo, da bodo v ljubljenju z njimi prelisičili minljivost telesa? Da bodo ob njih uročili smrt? Napiši mi kaj o tem, dragi Mitja!
Kličeš hura za seksualno revolucijo. Najbrž ne misliš na ponovitev hipijevskih časov: droga, seks in rock'n'roll? Spolni ples je srečanje z bogom pač v izjemnih primerih, ko se telo odpre telesu, srce srcu, duša duši, in v ljubljenju par skupaj preseže svoj zamejeni ego, kajti jaz ni več jaz, temveč eno z njo/njim, ki tudi ne dehti le zaradi naslade svoje odprtine, temveč zaradi vstopa v ne-ločenost, v Eno.
Poznaš morda tole od svetega Frančiška Asiškega: »Obiskal me je Bog in prosil me je miloščine. Padel sem na kolena in zajokal, 'Ljubljeni, le kaj bi ti lahko dal?' 'Samo ljubezen,' je dejal. 'Samo ljubezen.'»
Topel objem, dragi Mitja! Manca
POUDAREK: Zato hočejo Gospodarji nadzor nad našimi telesi. Zato prepovedujejo kontracepcijo, da ne bi bila spolnost zgolj užitek, zato deklicam režejo klitorise.
29. aprila 2008
ŽIVELA REVOLUCIJA!
Ljuba Manca,
praskaš. S kremplji si potegnila naravnost čez trebuh in zdaj mi čez krater sili črevesje. Na! Naj govori telo, to moje lepo telo, ki ga že desetletja skrivam pod vse obilnejšimi plastmi maščevja. Z njimi pokrivam dušo, kot s hladnimi obkladki vroče čelo. Se skrivam. Da je dlje do mehke sredice. Da me udarci manj bolijo. Da sem videti večji, kot sem v resnici. Strašnješi. Z leti sem postal kot oklepnik. Tank. Veliki črni bik, ki rjove v jutro, bi rekel Dane Zajc. Zdaj sem se začel še držati mrko. Mračno! Nagrbančeno, nagubano. Resno. Jezno. In z varovalno barvo že na daleč sporočam, da lahko tudi ubijam.
Vem, kdaj sem začel s to mimikrijo. Lani v Zagrebu. Ko so nas po paradi ponosa napadli nogometni huligani. Samo zato, ker so v nas razpoznali pedre. Ubi, pedera! In so skočili kot stekli psi izza mize v lokalu sredi polne prestolnice. Niso me podrli, ker sem enemu na glavi raztreščil mavrično marelo in sem rjovel kot podivjani veper. Ugrizi in raztrganine pa se gnojijo še danes. Strah je najbolj grozljiva oblika nasilja. Ker se zažre do genov in noče razpreti čeljusti. Tudi če mu rep porineš v vrelo olje. Še bom krulil, še me bo metalo, ko si bom na živo meso zlival zdravilno žganje. Preden bom lahko s sebe začel odvijati gaze loja, ki so me, ja, ščitile, ampak tudi hendikepirale. Da sem zrasel, kot povite ženske nožice na Daljnjem vzhodu. Namesto da bi bil bor, ki se s pečine repenči razpenjenemu morju. Verjamem, da je tako dobro. Morda bi bil s košatim superegom popolnoma slep in gluh in nem in top. Tako pa lahko gledam, opazujem in vidim. To je čudovit dar. Verjamem ti, ko mi šepečeš, da mi bo povedalo telo, kdaj se bodo hraste oluščile. Ker je telo, kot praviš, moja zadnja oaza resnice. Moje lepo telo.
Oni dan mi je ljuba prijateljica povedala, da sem se postaral. Da sem videti, kot je lepo zavila, bolj zrel. Lasje, tisti ki še niso odpadli, že dobivajo sivo družbo in tudi brada mestoma srebri. Zdaj že lahko rečem: »pred dvajsetimi leti« in prihodnjo soboto praznujemo petnajstletnico mature. Jaz pa sem ravno odkril nove sobane svojega kraljestva, take, ki si notri prej ne bi upal niti v skafandru. Zdaj pa skoraj suvereno odpiram nova in nova vrata. In mi ni več toliko mar, da boli. Boli! Torej sem živ. Le zakaj bi hlepel po časih, ko je bilo meso sicer napeto, a sem se razlil že po treh vbodih. Ko me je bilo le za bibavico, zdaj pa si upam globlje. Ko je bil obraz samo brezoblično čist, zdaj pa življenje že riše svojo risbo. Pa kaj, če bo karikatura!
Geji in partnerstva, ki hlapijo kot popers. Geji in naše zajčje naskakovanje. Geji, vedno in vselej dobre volje. Vedno potrebni, vedno zadeti. Geji, najboljši prijatelji žensk. (Še posebej ločenih in neskončno samskih.) Geji brez družine. Geji, pedofili. Bogati geji. Gejevski lobi. Feminilni geji. Dolce & Gabbana. Kelvin Clein. Versace. Men's health. HIV/AIDS. Geji, vedno negovani in obsedeni s telesom. Geji, ker narobe vzgojeni. Geji, ker narobe rojeni. (Ja, na napačnem planetu!) Geji, brez madeža izvirnega greha spočeti. Medikalizacija. Seksualizacija. Skrivnost. Normalizacija. Stereotipizacija. Banalizacija. Razčlovečenje. Koliko časa bomo še prenašali te litanije? Te ponižujoče mantre.
V tem primežu smo vsi. In za vsakega je injekcija botulina. Da bomo videti mladi, kot prožne bilke dreves, ki jim vihar zlahka razpiha korenine. Jasno! Kdo bi si želel gromkega hrasta, ki ga niti orkanska burja ne obrne na glavo? Ki črpa iz globin in je skoraj dosegel sonce. Kdo bi si v tej kulturi trenutka želel polžjega modreca, ki blebeče zoprnije? In boža proti dlaki, ker je premagal strah. Lažje nas je opijati z mladostjo in nas ožeti do adrenalnega zloma. To polni blagajne. In tudi smrti nas je vse strah. Navidezno bežanje pred njo pa je tako donosno. Trenutek, ko ne bomo več ne plodni, ne donosni, groza! Ker nas bodo, obsedeni z mladostjo, pustili same splesneti in segniti. To je kultura, ki nam je vzela veselje ob trgatvi, pa čeprav smo vse življenje garali. To je naša kultura. Parazitska kultura obupa.
Geji smo, tako čutim, samo eni od mnogih, ki se pustimo poriniti v te pretesne predale logične ureditve sveta in razumevanja tu-biti. In v tem predalčku je za jesen prihranjene veliko samote. Morda smo zato bolj ranljivi. In iz te utesnjenosti je mladost videti še bolj privlačna. Še bolj frustrirajoča. Nam boste sodili, vi, ki ste pravilni, brez tovrstnih nagnjenj? Raje si sežgite preozke glave!
Zato še enkrat hura! za revolucijo intime. Ki ni nič drugega kot slavospev svobodi. In dovoljenje sebi, da udejanim pravico do iskanja resnice. Tukaj in zdaj. In blagoslov okrvavljenim kolenom, ko klecnemo pod težo poslanstva in smo zato bolj močni. In koncesija za blodenje po slepih ulicah in labirintih, ki so del iskanja. In kladvo v roke, da z njim razbijemo steklene strope. In srp, da odsekamo glavo trinogu, ki nas ovira na poti do sebe. Pa četudi se je za to treba skurbati s celim svetom.
Močan objem in topel poljub,
»moja« Manca.
POUDAREK: Nam boste sodili, vi, ki ste pravilni, brez tovrstnih nagnjenj? Raje si sežgite preozke glave!
24. aprila 2008
Telo je poslednja oaza resnice
Dragi Mitja,
odgovarjam ti takoj, dokler sem še odprta, ker sem ranjena in žalostna …
Doma je velika mati (93 let!) začela izvajati projekt menjave oken in moji prošnji navkljub, naj počaka monterja, da nam bo on povedal, kaj moramo umakniti, je s pomočnico razstavila moj računalnik, podrla mizo in police, naložili sta knjige v škatle, moja intimna pisma ne vem kam, premaknili in premešali vse … Ko sem se vrnila domov, je bilo v sobi razsulo. Potem je prišel brat in povedal, da je bilo vse brez potrebe, ker bodo okna vstavljali z balkonske strani …
Strašno se počutim. Zdaj razumem ljudi, ki jim tatovi vlomijo v stanovanje in vse razmečejo. Gre za poseg v človekovo intimo, to najbolj boli. Mene še dodatno, ker je to naredila moja mama. Ker ni razsula le sobe, ampak poškodovala tudi občutek mojega osebnega dostojanstva. Jaz svojim otrokom nikoli ne bi naredila česa takega, ker vem, kaj jim pomeni sveti prostor, v katerem ustvarjajo in hranijo dragocenosti. Počutim se, kot da je del moje duše fizično poškodovan.
In tako žalostna sedim v ruševinah ter mislim na ljudi, ki trpijo. To mi pomaga dobiti distanco, s katere bo postala moja depra majhna pika, čeprav je zdajle še zelo boleča … Včeraj sem videla dekle, ki me je presunilo že, ko sem opazovala njeno hojo, gibanje, njen moški hrbet … Poslušala sem besedilo, ki je bila moška pisava par excellence. Napisala ga je moška duša, prebrano je bilo prej z moškim kot ženskim glasom, oster um, a tako ranjeno telo, polno bolečine, ker se je vanj rodila duša drugega spola … V trenutku sem razumela vse, ki hočejo z operacijo spremeniti spol. Kajti nihče ne more vedeti, kako se moški in ženski princip v nas usklajujeta, kateri se hoče izraziti na kak način, nihče drug razen človeka, ki ima razvite ženske prsi in hrepenenje po moškem telesu, razen njega, ki mu je zrasel penis, on pa se hoče božati po okroglinah dojk in gladkem mednožju. Pravnica in pisateljica Ljuba Prenner, denimo, se je vedla kot moški, oblačila kot moški … in zagotovo trpela, ko je imela menstruacijo ali ko je tlačila dojke v moško srajco …
Ko pride tvoje pismo. Tako močno, močno … Zareže v gube moje žalosti … Začutim tvojo radost lebdenja med rjuhami, spoznavanja sebe in svobodnosti biti to, kar si, tudi telesno ali predvsem telesno. Govoriš skozi telo, vriskaš z njim in sopihaš, kot bik v areni strastnega bivanja. V tem ringu si sam svoj gospodar. A kako je moralo biti grozno, kako strašne so morale biti tvoje bolečine, ko si zatajil strast, ko si prekrival svoje nagnjene, ko si se skrival pred samim seboj in pred ljudmi. Tvoje telo je jokalo; ti je šumelo v ušesih in je pritisk hotel odnesti oči iz duplin? Telo ima spomin, nič ne pozabi, vse zapiše v svoje celice in brazde, v kri in kosti. Lahko lažemo z besedami, lahko se sprenevedamo v molku, ampak telo ne bo sodelovalo v izdajstvu. Ko že rad citiraš moje misli, še eno o telesu: »Telo je naša zadnja oaza resnice«. Zato hočejo Gospodarji nadzor nad našimi telesi. Zato prepovedujejo kontracepcijo, da ne bi bila spolnost zgolj užitek, zato deklicam režejo klitorise. Zato posiljujejo, da pokažejo svojo premoč in oblast, da ponižajo s pečatom, ki zažge v mednožje in neizbrisljivo pečati usode ponižanih in razžaljenih.
Dragi Mitja, prav ima tvoj dopisovalec, ki pravi, da pišeš tudi v imenu tistih, ki »nimamo dovolj jajc«. Ti jih imaš, ker si začel »trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe«. Rane se že celijo, pišeš, nastajajo hraste, ki bodo kmalu odpadle. Telo ti bo povedalo, kdaj bo to. Telo.
Zdi se mi, da ste do teles geji še posebej občutljivi. Zdaj, ko ti tole pišem, sem že manj žalostna zaradi sobnih ruševin, kajti moje telo je svobodno, to je pomembno, bolj pomembno kot vdor v sveti prostor papirjev. In ti si mi dal tako lep kompliment, ko si zapisal: »Saj sem vedel, da si starke upajo vse«. Ne upam si še vsega, še so možnosti za napredek, brez skrbi! A upam se starati, telesu ne delam sile s tem, naj bo drugačno, kot je po naravni danosti. Ne mučim ga in ne trpinčim, temveč prijateljujem z njim in ga poslušam, kaj mi pripoveduje o jetrih in ledvicah, o srcu in pljučih, gledam kožo zgubano in jo imam rada, položim dlani na utrujene oči in jih razumem, kadar imajo meglen vid. In kako se starajo geji? Nekaj jih poznam, ki jih je prekleto strah, in gredo pod kirurški nož, da bi bili lepši in privlačnejši, in garajo v fitnesu večkrat na teden, da ne bi mišični tonus popustil, in kupujejo drago kozmetiko, da se koža ne bi gubala … Nič nimam proti skrbi in negi telesa, da ne bo pomote, toda lov za mladostjo na tako agresiven način do telesa se mi zdi znamenje bega pred svojo resničnostjo in ne zadovoljstva z njo.
Se motim, če rečem, da so (ste?) geji obsedeni z mladostjo? Ko grem kdaj v restavracijo, kjer se zadržujejo gospodje s tovrstnimi nagnjenji in polno denarnico, vidim, da imajo ob sebi samo mlade, prelepe dečke božanskih teles. Mislijo, da bodo v ljubljenju z njimi prelisičili minljivost telesa? Da bodo ob njih uročili smrt? Napiši mi kaj o tem, dragi Mitja!
Kličeš hura za seksualno revolucijo. Najbrž ne misliš na ponovitev hipijevskih časov: droga, seks in rock'n'roll? Spolni ples je srečanje z bogom pač v izjemnih primerih, ko se telo odpre telesu, srce srcu, duša duši, in v ljubljenju par skupaj preseže svoj zamejeni ego, kajti jaz ni več jaz, temveč eno z njo/njim, ki tudi ne dehti le zaradi naslade svoje odprtine, temveč zaradi vstopa v ne-ločenost, v Eno.
Poznaš morda tole od svetega Frančiška Asiškega: »Obiskal me je Bog in prosil me je miloščine. Padel sem na kolena in zajokal, 'Ljubljeni, le kaj bi ti lahko dal?' 'Samo ljubezen,' je dejal. 'Samo ljubezen.'»
Topel objem, dragi Mitja! Manca
POUDAREK: Zato hočejo Gospodarji nadzor nad našimi telesi. Zato prepovedujejo kontracepcijo, da ne bi bila spolnost zgolj užitek, zato deklicam režejo klitorise.
29. aprila 2008
ŽIVELA REVOLUCIJA!
Ljuba Manca,
praskaš. S kremplji si potegnila naravnost čez trebuh in zdaj mi čez krater sili črevesje. Na! Naj govori telo, to moje lepo telo, ki ga že desetletja skrivam pod vse obilnejšimi plastmi maščevja. Z njimi pokrivam dušo, kot s hladnimi obkladki vroče čelo. Se skrivam. Da je dlje do mehke sredice. Da me udarci manj bolijo. Da sem videti večji, kot sem v resnici. Strašnješi. Z leti sem postal kot oklepnik. Tank. Veliki črni bik, ki rjove v jutro, bi rekel Dane Zajc. Zdaj sem se začel še držati mrko. Mračno! Nagrbančeno, nagubano. Resno. Jezno. In z varovalno barvo že na daleč sporočam, da lahko tudi ubijam.
Vem, kdaj sem začel s to mimikrijo. Lani v Zagrebu. Ko so nas po paradi ponosa napadli nogometni huligani. Samo zato, ker so v nas razpoznali pedre. Ubi, pedera! In so skočili kot stekli psi izza mize v lokalu sredi polne prestolnice. Niso me podrli, ker sem enemu na glavi raztreščil mavrično marelo in sem rjovel kot podivjani veper. Ugrizi in raztrganine pa se gnojijo še danes. Strah je najbolj grozljiva oblika nasilja. Ker se zažre do genov in noče razpreti čeljusti. Tudi če mu rep porineš v vrelo olje. Še bom krulil, še me bo metalo, ko si bom na živo meso zlival zdravilno žganje. Preden bom lahko s sebe začel odvijati gaze loja, ki so me, ja, ščitile, ampak tudi hendikepirale. Da sem zrasel, kot povite ženske nožice na Daljnjem vzhodu. Namesto da bi bil bor, ki se s pečine repenči razpenjenemu morju. Verjamem, da je tako dobro. Morda bi bil s košatim superegom popolnoma slep in gluh in nem in top. Tako pa lahko gledam, opazujem in vidim. To je čudovit dar. Verjamem ti, ko mi šepečeš, da mi bo povedalo telo, kdaj se bodo hraste oluščile. Ker je telo, kot praviš, moja zadnja oaza resnice. Moje lepo telo.
Oni dan mi je ljuba prijateljica povedala, da sem se postaral. Da sem videti, kot je lepo zavila, bolj zrel. Lasje, tisti ki še niso odpadli, že dobivajo sivo družbo in tudi brada mestoma srebri. Zdaj že lahko rečem: »pred dvajsetimi leti« in prihodnjo soboto praznujemo petnajstletnico mature. Jaz pa sem ravno odkril nove sobane svojega kraljestva, take, ki si notri prej ne bi upal niti v skafandru. Zdaj pa skoraj suvereno odpiram nova in nova vrata. In mi ni več toliko mar, da boli. Boli! Torej sem živ. Le zakaj bi hlepel po časih, ko je bilo meso sicer napeto, a sem se razlil že po treh vbodih. Ko me je bilo le za bibavico, zdaj pa si upam globlje. Ko je bil obraz samo brezoblično čist, zdaj pa življenje že riše svojo risbo. Pa kaj, če bo karikatura!
Geji in partnerstva, ki hlapijo kot popers. Geji in naše zajčje naskakovanje. Geji, vedno in vselej dobre volje. Vedno potrebni, vedno zadeti. Geji, najboljši prijatelji žensk. (Še posebej ločenih in neskončno samskih.) Geji brez družine. Geji, pedofili. Bogati geji. Gejevski lobi. Feminilni geji. Dolce & Gabbana. Kelvin Clein. Versace. Men's health. HIV/AIDS. Geji, vedno negovani in obsedeni s telesom. Geji, ker narobe vzgojeni. Geji, ker narobe rojeni. (Ja, na napačnem planetu!) Geji, brez madeža izvirnega greha spočeti. Medikalizacija. Seksualizacija. Skrivnost. Normalizacija. Stereotipizacija. Banalizacija. Razčlovečenje. Koliko časa bomo še prenašali te litanije? Te ponižujoče mantre.
V tem primežu smo vsi. In za vsakega je injekcija botulina. Da bomo videti mladi, kot prožne bilke dreves, ki jim vihar zlahka razpiha korenine. Jasno! Kdo bi si želel gromkega hrasta, ki ga niti orkanska burja ne obrne na glavo? Ki črpa iz globin in je skoraj dosegel sonce. Kdo bi si v tej kulturi trenutka želel polžjega modreca, ki blebeče zoprnije? In boža proti dlaki, ker je premagal strah. Lažje nas je opijati z mladostjo in nas ožeti do adrenalnega zloma. To polni blagajne. In tudi smrti nas je vse strah. Navidezno bežanje pred njo pa je tako donosno. Trenutek, ko ne bomo več ne plodni, ne donosni, groza! Ker nas bodo, obsedeni z mladostjo, pustili same splesneti in segniti. To je kultura, ki nam je vzela veselje ob trgatvi, pa čeprav smo vse življenje garali. To je naša kultura. Parazitska kultura obupa.
Geji smo, tako čutim, samo eni od mnogih, ki se pustimo poriniti v te pretesne predale logične ureditve sveta in razumevanja tu-biti. In v tem predalčku je za jesen prihranjene veliko samote. Morda smo zato bolj ranljivi. In iz te utesnjenosti je mladost videti še bolj privlačna. Še bolj frustrirajoča. Nam boste sodili, vi, ki ste pravilni, brez tovrstnih nagnjenj? Raje si sežgite preozke glave!
Zato še enkrat hura! za revolucijo intime. Ki ni nič drugega kot slavospev svobodi. In dovoljenje sebi, da udejanim pravico do iskanja resnice. Tukaj in zdaj. In blagoslov okrvavljenim kolenom, ko klecnemo pod težo poslanstva in smo zato bolj močni. In koncesija za blodenje po slepih ulicah in labirintih, ki so del iskanja. In kladvo v roke, da z njim razbijemo steklene strope. In srp, da odsekamo glavo trinogu, ki nas ovira na poti do sebe. Pa četudi se je za to treba skurbati s celim svetom.
Močan objem in topel poljub,
»moja« Manca.
POUDAREK: Nam boste sodili, vi, ki ste pravilni, brez tovrstnih nagnjenj? Raje si sežgite preozke glave!
Sobota, 26 april 2008
EPISTOLE 4
Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
20. aprila 2008
Samo nori mislijo z glavo
Dragi Mitja,
ne, ne bom ti zamolčala. O tistem stavku iz verižnega pisma, ki te je razjezil: »Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti«. Najbrž je iz enega mojih tekstov, saj to misel pogosto navajam. Prepričana sem namreč, da ljudje nismo in ne moremo biti samozadostna bitja. Res se sami rodimo in sami umremo, moramo se naučiti hoditi vase, biti sami in v tišini v sebi, a naredila sta nas dva, nastali smo iz objema jajčeca in sperme, in to je pečat človeka za vekomaj.
Smo bitja odnosov. V odnosih nastajamo, se oblikujemo, rastemo, padamo, uživamo, trpimo, vriskamo in ubijamo. Zunaj odnosov človeka ni. Postajati celovito bitje po božji podobi zmoremo zato, ker se brusimo ob drugih, ker se gledamo v ogledalih bližnjih in daljnih, ker se objemamo. «Sami smo veličastni. In sami lahko letimo«, pišeš, dragi brat, pišeš to svojemu ljubemu v enem najlepših ljubezenskih pisem, kar sem jih brala. Da je lepše leteti skupaj, mu šepetaš. Evo! Ti sam si dokaz, da tisti »grozni« stavek, ki govori o ljudeh kot angelih z eno perutjo – metaforično, kakopak, metaforično! -- hočeš živeti. Z njim, s katerim si že osem let, vitez in oproda.
»Ne bom ti pel o ljubezni«, si me zavrnil in zapel prelepo pesem o ljubezni. A ne meni, temveč njemu. Pošteno! Toda jaz sem zraven, in Bogu hvala za to. »Nikoli se nič ne zgodi po naključju. Tukaj se srečujemo le pravi gostje. To je hermetični krog«, je Herman Hesse 22. januarja 1961 na svojem domu v Montagnoli pozdravil mladega romarja z nahrbtnikom knjig in žarom čudenja v očeh, bodočega diplomata v Indiji in Jugoslaviji, pesnika in pisatelja Miguela Serrana iz Čila. Vem, dragi brat Mitja, da sva skupaj v tem hermetičnem krogu. Ti, ki si Kristusovih let – gre za simbolno starost potovanja v sebstvo, v edino in najpomembnejšo resničnost, v lastno naravo in svojo bit, za individuacijo (Jung), ki človeka odreši v polnost in celost, o čemer se je Serrana pogovarjal in si dopisoval s Hessejem in C. G. Jungom (knjigo smo te dni dobili v slovenskem jeziku), prijateljema iz hermetičnega kroga. In jaz, ki sem stopila v sedmo desetletje bivanja, ter dobila ukaz: opazuj in sprejemaj. Zato ti tudi pišem – da bi mi pomagal vstopiti v tvoj svet, brez katerega moje celovitosti ni.
V teh epistolah odpiraš srce. Ko ga odpiraš sebi, ga še mnogim, mnogim drugim. Prijateljica mi je ganjena telefonirala, s tresočim glasom je rekla: »Pa saj Mitja ne piše o sebi, on piše o meni!«. In je zajokala. Kot ti, ko pišeš ta pisma. Teološke razprave ne zmorejo, kar lahko naredi tvoja, moja zgodba o iskanju (in zapuščanju, kar je drugi konec istega) Boga. Filozofski diskurzi o ljubezni nikoli ne bodo storili, kar je tvoje ljubezensko pismo Vikiju. Ali ena sama Hessejeva, Rumijeva, Rilkejeva … pesem. Racionalno razpravljanje nas ne more nahraniti, lahko nas le spodbuja, naj raziskujemo naprej, spoznavamo še druge avtorje, šole, teorije. Znanost nas k človeku pa ne bo pripeljala, je rekel akademik Trstenjak, katerega spoznanje je moja popotnica v starost: »Čim bližje sem človeku, tem dlje sem od znanosti.«
Dragi Mitja, naj ti prepišem del dialoga med Jungom in Serranom, ki mi daje moč, da si upam misliti in pisati tako, kot to zadnja leta počnem. Naj bo tudi tvoja moč ugotovitev poglavarja Indijancev Pueblo, da imamo belci zguban obraz, ker nenehno nekaj iščemo, smo vznemirjeni. Po njegovem smo – nori. Nori zato, ker mislimo, da mislimo z glavo, to pa, kot ve sleherni Indijanec, mislijo samo nori ljudje. In kako mislijo oni, ga je vprašal izvrsten primerek nemirnega mišljenja Jung.
Ochwiay Biano (Gorsko jezero) je odgovoril, da seveda razmišlja s srcem. Kot stari Grki, je dodal Jung, in pojasnil Serranu: »Belci razmišljajo samo z jezikom. Mislijo samo z besedami, z besedami, ki so danes nadomestile Logos.«
Tudi midva sva »obsojena« na besede. A če prihajajo iz srca, nosijo drugačno energijo kot tiste norih belcev, ki mislijo, da je vredno misliti samo z glavo. Zato še ne bom nehala spraševati o ljubezni. In ljubljenju. Kajti o seksu med geji heteroseksualni ljudje ne govorijo, če pa že, govorijo smešno. Postavijo se v pozo poznavalcev spolnega življenja gejev, vanj preslikajo svoje lastne predstave in iz te projekcije komentirajo vaše »parjenje« kot spolni odnos med moškim in žensko. Rečejo, da je pri gejih itak tako, da je en vedno ženska, drugi pa moški. Jaz pa pravim – pojma nimam. A bi ga rada imela, vsaj malo, vsaj malo. Mi pomagaš?
Vem, dragi Mitja, da tole korespondenco nekateri obsojajo, kako osebna je, naj se onadva o teh rečeh pogovarjata sama, časopis mora pisati o zares pomembnih problemih, ki zadevajo vse Slovence, ne le tistih par ubrisanih pedrov. Ker tako mislijo – norci, bi rekel Gorsko jezero – je na Slovenskem toliko homofobije, agresivnosti, nestrpnosti, nasilja … Kakor znotraj, tako zunaj, kakor v malem, tako v velikem, kakor v osebnem življenju tako na politični sceni. O tem imenitno piše velikan sociologije Anthony Giddens, avtor znamenite Tretje poti, in ne manj pomembne knjige za politiko z naslovom Preobrazba intimnosti. Giddens je prepričan, da je spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja. Glasuje za možnost radikalne demokratizacije osebnega. Zanj pomeni spolna emancipacija (spolno) demokracijo. Ta se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero. Prava demokracija ni možna brez razpravljanja, v katerem si širimo »spoznavne horizonte«, priznavamo legitimne različnosti in se čustveno izobražujemo.
Te objemam, dragi brat,
tvoja Manca
POUDAREK: Demokracija se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero.
24. aprila 2008
SEKS JE SREČANJE Z BOGOM
Ljuba Manca,
gledam, opazujem in vidim, sem pred tednom zapisal v kratkem elektronskem sporočilu osebi, ki zdaj divja, kot žival, ker sem se pred slabim mesecem odločil, da nočem biti več njeno ogledalo. Da ne bom več odseval njene podobe, ki se mrcvari v lastni nesamozavesti brez razloga. In hoče spoštovanje vsiliti z argumentom moči. Preveč je površna za moj odsev. Ne iz moje nadutosti, ampak ker mi preprosto srka preveč soka. Preveč je nasilna. Preveč maščevalna. Zato sem šel. Čeprav vidim lepoto, ki jo skriva. (Predvsem pred sabo.) Pa je prišla za mano in mi pred dnevi skoraj iztaknila aorto. Samo zato, ker je v ringu ostala brez sovražnika. Sama. Vendar to je zunaj mene. Mene ne bo več videla v tem ringu.
Gledam, opazujem in vidim in vem, da zaradi najinega pisanja mnogi iščejo injekcije inzulina in ob sobotah redno trenirajo poglede v lobanjo. Ko bi jim oči vsaj ostale obrnjene navznoter. Vem, da mnogi v teh besedah vidijo zgolj pedra, ne sočloveka in vem da mnogi, tudi meni zelo dragi ljudje, tudi tebi ne prizanašajo s površnostjo. Vendar to je zunaj mene. Na tem ringu so sami.
Prejel sem e-pismo: »Ko sem prebral tisto, kako si se v mladih letih iskal, pa o božjem klicu, me je tako zadelo. Mislim, da te v tem delu tvojega življenja popolnoma razumem, ker imam sam enako izkušnjo. Vem, koliko bolečine, tesnobe in iskanja si preživel v tem času. Mislim, da je to izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje, zase lahko rečem, da še nisem v celoti obračunal s tem obdobjem svojega življenja. Je pa toliko bolj osvobajajoče, ko prebereš, da je imel nekdo podobno izkušnjo. Meni tega, da se je to zgodilo, ni žal, ker mislim, da te vsaka preizkušnja obogati in okrepi (če jo preživiš seveda). V tem, da javno govoriš o takih izkušnjah, je velika dragocenost. Ker mnogi (še) ne upamo, preprosto nimamo dovolj jajc. Nedvomno se kdaj vprašaš, če ima tako javno pisanje sploh smisel. Mogoče včasih ni odziva, pa ti jaz povem, da ima smisel. In ti povem, da bojuješ dober boj.« Sem mislil, da dajem, Manca, pa v resnici prejemam. To je moj ring. To je moje bojišče.
Med rjuhe me vabiš? Saj sem vedel, da si starke upajo vse. Brez skrbi. Tokrat ne bom zbežal k Vikiju. Sprejemam tvoje vabilo v posteljo. Saj si tako lepa. Kako si že rekla? Seks je srečanje z bogom. Tudi jaz tako čutim. Všeč mi je, da se nas bog dotika ravno tam. Da prihaja do nas, v nas, po nas in za nas ravno skozi vagino in falus. Skozi pičko in kurca, da neham biti tako prekleto puritanski. Ljubim, da so naša vrata do njega, recimo raje nje, ker je gotovo ona, ravno med nogami. (Zdaj razumem, zakaj jih hočejo vsi tako nadzorovati.) Tam smo najbolj intimni. Tam, na stičišču telesa, nagona, srca in duha, smo najbolj sami. Najbolj mi. Najbolj resnični. Najbolj ljudje. Najbolj bogovi. Zato je penis nebeška kljuka in vagina vrata v nebo. (O anusu drugič.)
Seks je srečanje z bogom. Je srečanje s sabo, ki smo božji. Ker seksati je odpreti se, razširiti noge in pustiti, da drugi prodira vate. Da te kljuva, kot tisti orel Prometejeva jetra. Da te poriva k sebi. Da ti orje po notranjosti, da zadiši po zemlji. V katero v ekstazi razlije toplo semenje. In je orati, razpirati brazde in v predsmrtnih krčih na robu zavesti suvati vanje potoke življenja. Dolgo sem pustil vrtati luknjo vase, vedoč da vrtajo v rano. Pa saj smo to vsi že kdaj dopustili, kajneda? Razširili noge in izkrvaveli. In gotovo sem večkrat zaril tudi v drugega, vedoč da ga ubijam. Odprl pa se nisem. Ker je bilo notri preveč krvavo. Le kako naj vase spustim človeka, čemu? Da bi me še bolj razmesaril? Potem sem, še sam ne vem dobro zakaj, spustil sebe k sebi. Začel sem trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe. Notranji glas, ki zahteva, da gledam, opazujem in vidim, odkrivam in sprejemam. In so iz ran začele nastajati hraste, ki bodo kmalu, vem, odpadle. Zdaj sem vse bolj lahko njiva, ki po meni orjejo brez bolečine in sejalec, ki svoje semenje stresa daleč naokoli, da bo nekoč plodno vzklilo. Zdaj lahko med seksom gledam drugega v oči. In ne umaknem pogleda. Zdaj se lahko tudi ljubim. Sem srečal sebe? Sem srečal boga?
Seks je srečanje z bogom, ker je srečanje s sabo. In ko se človek zagleda očiščenega balasta, ki so mu ga po nesreči ali nevednosti naložili starši, navlake, s katero so ga tudi čisto nalašč onesnažili družba in država in cerkve, takrat si zasije tako lep. Sem že čisto tam? Ne, a sem si že dal dovoljenje iskati in osebni blagoslov.
Zato je banaliziranje o tem, kdo je ženska in kdo moški, kdo aktiven, kdo pasiven, kdo penetrira in je zvest moški naravi in kdo samo razširi noge, ker je ženska, redukcija tako vulgarnega tipa, kot bi se poscali na hostjo. Vsi smo ženske in moški. Vsi penetriramo in smo penetrirani. In dobro si je dovoliti najti oboje v sebi. In dobro je živeti oboje v sebi. In ljubiti. Seksati. Fukati. Z eno. Z enim. Z vsemi. Svobodno. Veliko. Kajti vsak fuk, če je v svobodi in z iskrenim srcem, če ni samo pribežališče grešnika, nas približuje sebi. Sebstvu. In bogu. In osvobaja.
Zato verjamem, ko povzemaš Giddensa, da je »spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja«. Za obsežno osvoboditev naslonjeno na osebno. Na intimno. In na množična srečanja s sebstvom. Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Potrebna je revolucija intime. Eko, in zdaj sem potreben še jaz. Živela revolucija!
Objemam in poljubljam,
ljubljena ljubimka
Mitja
POUDAREK: Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Revolucija intime. Živela revolucija!
20. aprila 2008
Samo nori mislijo z glavo
Dragi Mitja,
ne, ne bom ti zamolčala. O tistem stavku iz verižnega pisma, ki te je razjezil: »Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti«. Najbrž je iz enega mojih tekstov, saj to misel pogosto navajam. Prepričana sem namreč, da ljudje nismo in ne moremo biti samozadostna bitja. Res se sami rodimo in sami umremo, moramo se naučiti hoditi vase, biti sami in v tišini v sebi, a naredila sta nas dva, nastali smo iz objema jajčeca in sperme, in to je pečat človeka za vekomaj.
Smo bitja odnosov. V odnosih nastajamo, se oblikujemo, rastemo, padamo, uživamo, trpimo, vriskamo in ubijamo. Zunaj odnosov človeka ni. Postajati celovito bitje po božji podobi zmoremo zato, ker se brusimo ob drugih, ker se gledamo v ogledalih bližnjih in daljnih, ker se objemamo. «Sami smo veličastni. In sami lahko letimo«, pišeš, dragi brat, pišeš to svojemu ljubemu v enem najlepših ljubezenskih pisem, kar sem jih brala. Da je lepše leteti skupaj, mu šepetaš. Evo! Ti sam si dokaz, da tisti »grozni« stavek, ki govori o ljudeh kot angelih z eno perutjo – metaforično, kakopak, metaforično! -- hočeš živeti. Z njim, s katerim si že osem let, vitez in oproda.
»Ne bom ti pel o ljubezni«, si me zavrnil in zapel prelepo pesem o ljubezni. A ne meni, temveč njemu. Pošteno! Toda jaz sem zraven, in Bogu hvala za to. »Nikoli se nič ne zgodi po naključju. Tukaj se srečujemo le pravi gostje. To je hermetični krog«, je Herman Hesse 22. januarja 1961 na svojem domu v Montagnoli pozdravil mladega romarja z nahrbtnikom knjig in žarom čudenja v očeh, bodočega diplomata v Indiji in Jugoslaviji, pesnika in pisatelja Miguela Serrana iz Čila. Vem, dragi brat Mitja, da sva skupaj v tem hermetičnem krogu. Ti, ki si Kristusovih let – gre za simbolno starost potovanja v sebstvo, v edino in najpomembnejšo resničnost, v lastno naravo in svojo bit, za individuacijo (Jung), ki človeka odreši v polnost in celost, o čemer se je Serrana pogovarjal in si dopisoval s Hessejem in C. G. Jungom (knjigo smo te dni dobili v slovenskem jeziku), prijateljema iz hermetičnega kroga. In jaz, ki sem stopila v sedmo desetletje bivanja, ter dobila ukaz: opazuj in sprejemaj. Zato ti tudi pišem – da bi mi pomagal vstopiti v tvoj svet, brez katerega moje celovitosti ni.
V teh epistolah odpiraš srce. Ko ga odpiraš sebi, ga še mnogim, mnogim drugim. Prijateljica mi je ganjena telefonirala, s tresočim glasom je rekla: »Pa saj Mitja ne piše o sebi, on piše o meni!«. In je zajokala. Kot ti, ko pišeš ta pisma. Teološke razprave ne zmorejo, kar lahko naredi tvoja, moja zgodba o iskanju (in zapuščanju, kar je drugi konec istega) Boga. Filozofski diskurzi o ljubezni nikoli ne bodo storili, kar je tvoje ljubezensko pismo Vikiju. Ali ena sama Hessejeva, Rumijeva, Rilkejeva … pesem. Racionalno razpravljanje nas ne more nahraniti, lahko nas le spodbuja, naj raziskujemo naprej, spoznavamo še druge avtorje, šole, teorije. Znanost nas k človeku pa ne bo pripeljala, je rekel akademik Trstenjak, katerega spoznanje je moja popotnica v starost: »Čim bližje sem človeku, tem dlje sem od znanosti.«
Dragi Mitja, naj ti prepišem del dialoga med Jungom in Serranom, ki mi daje moč, da si upam misliti in pisati tako, kot to zadnja leta počnem. Naj bo tudi tvoja moč ugotovitev poglavarja Indijancev Pueblo, da imamo belci zguban obraz, ker nenehno nekaj iščemo, smo vznemirjeni. Po njegovem smo – nori. Nori zato, ker mislimo, da mislimo z glavo, to pa, kot ve sleherni Indijanec, mislijo samo nori ljudje. In kako mislijo oni, ga je vprašal izvrsten primerek nemirnega mišljenja Jung.
Ochwiay Biano (Gorsko jezero) je odgovoril, da seveda razmišlja s srcem. Kot stari Grki, je dodal Jung, in pojasnil Serranu: »Belci razmišljajo samo z jezikom. Mislijo samo z besedami, z besedami, ki so danes nadomestile Logos.«
Tudi midva sva »obsojena« na besede. A če prihajajo iz srca, nosijo drugačno energijo kot tiste norih belcev, ki mislijo, da je vredno misliti samo z glavo. Zato še ne bom nehala spraševati o ljubezni. In ljubljenju. Kajti o seksu med geji heteroseksualni ljudje ne govorijo, če pa že, govorijo smešno. Postavijo se v pozo poznavalcev spolnega življenja gejev, vanj preslikajo svoje lastne predstave in iz te projekcije komentirajo vaše »parjenje« kot spolni odnos med moškim in žensko. Rečejo, da je pri gejih itak tako, da je en vedno ženska, drugi pa moški. Jaz pa pravim – pojma nimam. A bi ga rada imela, vsaj malo, vsaj malo. Mi pomagaš?
Vem, dragi Mitja, da tole korespondenco nekateri obsojajo, kako osebna je, naj se onadva o teh rečeh pogovarjata sama, časopis mora pisati o zares pomembnih problemih, ki zadevajo vse Slovence, ne le tistih par ubrisanih pedrov. Ker tako mislijo – norci, bi rekel Gorsko jezero – je na Slovenskem toliko homofobije, agresivnosti, nestrpnosti, nasilja … Kakor znotraj, tako zunaj, kakor v malem, tako v velikem, kakor v osebnem življenju tako na politični sceni. O tem imenitno piše velikan sociologije Anthony Giddens, avtor znamenite Tretje poti, in ne manj pomembne knjige za politiko z naslovom Preobrazba intimnosti. Giddens je prepričan, da je spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja. Glasuje za možnost radikalne demokratizacije osebnega. Zanj pomeni spolna emancipacija (spolno) demokracijo. Ta se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero. Prava demokracija ni možna brez razpravljanja, v katerem si širimo »spoznavne horizonte«, priznavamo legitimne različnosti in se čustveno izobražujemo.
Te objemam, dragi brat,
tvoja Manca
POUDAREK: Demokracija se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero.
24. aprila 2008
SEKS JE SREČANJE Z BOGOM
Ljuba Manca,
gledam, opazujem in vidim, sem pred tednom zapisal v kratkem elektronskem sporočilu osebi, ki zdaj divja, kot žival, ker sem se pred slabim mesecem odločil, da nočem biti več njeno ogledalo. Da ne bom več odseval njene podobe, ki se mrcvari v lastni nesamozavesti brez razloga. In hoče spoštovanje vsiliti z argumentom moči. Preveč je površna za moj odsev. Ne iz moje nadutosti, ampak ker mi preprosto srka preveč soka. Preveč je nasilna. Preveč maščevalna. Zato sem šel. Čeprav vidim lepoto, ki jo skriva. (Predvsem pred sabo.) Pa je prišla za mano in mi pred dnevi skoraj iztaknila aorto. Samo zato, ker je v ringu ostala brez sovražnika. Sama. Vendar to je zunaj mene. Mene ne bo več videla v tem ringu.
Gledam, opazujem in vidim in vem, da zaradi najinega pisanja mnogi iščejo injekcije inzulina in ob sobotah redno trenirajo poglede v lobanjo. Ko bi jim oči vsaj ostale obrnjene navznoter. Vem, da mnogi v teh besedah vidijo zgolj pedra, ne sočloveka in vem da mnogi, tudi meni zelo dragi ljudje, tudi tebi ne prizanašajo s površnostjo. Vendar to je zunaj mene. Na tem ringu so sami.
Prejel sem e-pismo: »Ko sem prebral tisto, kako si se v mladih letih iskal, pa o božjem klicu, me je tako zadelo. Mislim, da te v tem delu tvojega življenja popolnoma razumem, ker imam sam enako izkušnjo. Vem, koliko bolečine, tesnobe in iskanja si preživel v tem času. Mislim, da je to izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje, zase lahko rečem, da še nisem v celoti obračunal s tem obdobjem svojega življenja. Je pa toliko bolj osvobajajoče, ko prebereš, da je imel nekdo podobno izkušnjo. Meni tega, da se je to zgodilo, ni žal, ker mislim, da te vsaka preizkušnja obogati in okrepi (če jo preživiš seveda). V tem, da javno govoriš o takih izkušnjah, je velika dragocenost. Ker mnogi (še) ne upamo, preprosto nimamo dovolj jajc. Nedvomno se kdaj vprašaš, če ima tako javno pisanje sploh smisel. Mogoče včasih ni odziva, pa ti jaz povem, da ima smisel. In ti povem, da bojuješ dober boj.« Sem mislil, da dajem, Manca, pa v resnici prejemam. To je moj ring. To je moje bojišče.
Med rjuhe me vabiš? Saj sem vedel, da si starke upajo vse. Brez skrbi. Tokrat ne bom zbežal k Vikiju. Sprejemam tvoje vabilo v posteljo. Saj si tako lepa. Kako si že rekla? Seks je srečanje z bogom. Tudi jaz tako čutim. Všeč mi je, da se nas bog dotika ravno tam. Da prihaja do nas, v nas, po nas in za nas ravno skozi vagino in falus. Skozi pičko in kurca, da neham biti tako prekleto puritanski. Ljubim, da so naša vrata do njega, recimo raje nje, ker je gotovo ona, ravno med nogami. (Zdaj razumem, zakaj jih hočejo vsi tako nadzorovati.) Tam smo najbolj intimni. Tam, na stičišču telesa, nagona, srca in duha, smo najbolj sami. Najbolj mi. Najbolj resnični. Najbolj ljudje. Najbolj bogovi. Zato je penis nebeška kljuka in vagina vrata v nebo. (O anusu drugič.)
Seks je srečanje z bogom. Je srečanje s sabo, ki smo božji. Ker seksati je odpreti se, razširiti noge in pustiti, da drugi prodira vate. Da te kljuva, kot tisti orel Prometejeva jetra. Da te poriva k sebi. Da ti orje po notranjosti, da zadiši po zemlji. V katero v ekstazi razlije toplo semenje. In je orati, razpirati brazde in v predsmrtnih krčih na robu zavesti suvati vanje potoke življenja. Dolgo sem pustil vrtati luknjo vase, vedoč da vrtajo v rano. Pa saj smo to vsi že kdaj dopustili, kajneda? Razširili noge in izkrvaveli. In gotovo sem večkrat zaril tudi v drugega, vedoč da ga ubijam. Odprl pa se nisem. Ker je bilo notri preveč krvavo. Le kako naj vase spustim človeka, čemu? Da bi me še bolj razmesaril? Potem sem, še sam ne vem dobro zakaj, spustil sebe k sebi. Začel sem trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe. Notranji glas, ki zahteva, da gledam, opazujem in vidim, odkrivam in sprejemam. In so iz ran začele nastajati hraste, ki bodo kmalu, vem, odpadle. Zdaj sem vse bolj lahko njiva, ki po meni orjejo brez bolečine in sejalec, ki svoje semenje stresa daleč naokoli, da bo nekoč plodno vzklilo. Zdaj lahko med seksom gledam drugega v oči. In ne umaknem pogleda. Zdaj se lahko tudi ljubim. Sem srečal sebe? Sem srečal boga?
Seks je srečanje z bogom, ker je srečanje s sabo. In ko se človek zagleda očiščenega balasta, ki so mu ga po nesreči ali nevednosti naložili starši, navlake, s katero so ga tudi čisto nalašč onesnažili družba in država in cerkve, takrat si zasije tako lep. Sem že čisto tam? Ne, a sem si že dal dovoljenje iskati in osebni blagoslov.
Zato je banaliziranje o tem, kdo je ženska in kdo moški, kdo aktiven, kdo pasiven, kdo penetrira in je zvest moški naravi in kdo samo razširi noge, ker je ženska, redukcija tako vulgarnega tipa, kot bi se poscali na hostjo. Vsi smo ženske in moški. Vsi penetriramo in smo penetrirani. In dobro si je dovoliti najti oboje v sebi. In dobro je živeti oboje v sebi. In ljubiti. Seksati. Fukati. Z eno. Z enim. Z vsemi. Svobodno. Veliko. Kajti vsak fuk, če je v svobodi in z iskrenim srcem, če ni samo pribežališče grešnika, nas približuje sebi. Sebstvu. In bogu. In osvobaja.
Zato verjamem, ko povzemaš Giddensa, da je »spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja«. Za obsežno osvoboditev naslonjeno na osebno. Na intimno. In na množična srečanja s sebstvom. Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Potrebna je revolucija intime. Eko, in zdaj sem potreben še jaz. Živela revolucija!
Objemam in poljubljam,
ljubljena ljubimka
Mitja
POUDAREK: Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Revolucija intime. Živela revolucija!
EPISTOLE 3
Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
13. aprila 2008
Hvalnica zvestobi
Dragi Mitja,
večkrat sem, ganjena, prebrala tvoje lepo, lepo pismo. Pišeš: »In sem vstal, izstopil iz Cerkve, in hodim«. Taras Kermauner in njegova Navzkrižna srečevanja so krivi, da sem veliko premišljevala o eni besedi – izdaji, ki jo Taras večkrat omenja: »Nikoli se ne bom dokončno ustalil. Izdajavec (mislim da je Taras edini javno pišoči, ki si ne pusti vzeti tega v tam, kjer vsi pišemo l) sleherne samoumevne trdnosti. … Potujem med sabo in sabo. Moram se premikati, da bi spojil, kar me opredeljuje in razdvaja.« Mar nismo vsi prav taki popotniki, ki »izdamo« deželo na račun mesta, religijo na račun pristne osebne vere, enega partnerja zato, da bi lahko zaživeli z drugim …?
Že dolgo ne razmišljam več o eni posamezni besedi, pojmu, lastnosti, temveč najmanj o dveh, treh, mnogih skupaj … Vse na tem božjem svetu je dualno, iz nasprotij smo sestavljeni, iz napetosti med njimi se učimo, trpimo, obupujemo in zmagujemo. Kajti znotraj našega jaza, tega najpomembnejšega konstruktorja realnosti, prebiva »čreda jazov« (Taras), ki si nasprotujejo. Da bi jih nekako uskladili, jih je potrebno najprej (u)videti, prepoznati in sprejeti, zares sprejeti. In se potem odločiti, katerega bomo bolj gojili. Verjamem, da je izbira možna in mogoča!
Nasprotna beseda izdajstvu je zvestoba. O kateri tudi piše Taras, ko pravi, naj se ozavestimo, »da človek ni le um in svoboda; da je tudi telo, duša in zvestoba. Stabilizirati se – uravnotežiti se – v družini; ne se preoblikovati v nove mestne horde, v krdela kot človeške podgane. Vrniti bogato in vedro dušo in duševnost, kajti brez zdrave psihe bo vsakdo nevrotik, pacient psihoanalitikov. Spet zadobiti dobro razmerje do tal pod nogami kot do čvrste imanence in do neba v duši kot pristne transcendence«. Podpišem, podpišem! In te, dragi brat Mitja, sprašujem o – zvestobi. O najpomembnejši zvestobi – zvestobi samemu sebi – sva si že pisala. Zato me zdaj zanima zvestoba do partnerja, ljubezenska zvestoba v vsakdanjem življenju potemtakem. Saj, kot pravi mistični Prerok Kahlila Gibrana: »Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera.«
O gejih kroži množica stereotipov – o kom ali čem pa ne, lepo prosim! – med katerimi je najpogostejši tale; da geji menjate svoje partnerje hitreje kot nogavice na nogah ali v sekretih prešvicane srajce in v savnah s spermo obrizgane brisače. Da je vam zvestoba v odnosu tuja vrednota in vrlina. Ta trditev se mi zdi stereotipna predvsem zato, ker je tolikokrat izrečena v zvezi s homoseksualci. Kot da ne bi bila nezvestoba vsakdanji pojav tudi med tako imenovanimi »normalnimi« (uf, kako mi gre na živce ta beseda!) pari. Kot so družine nesrečne in redkeje tudi srečne za vse nas, ne glede s kakšno spolno gensko zasnovo smo se rodili, je enako z (ne)prejemanje ljubezni, te najpomembnejše tvarine biti in bivanja.
Zdi se mi, da je zvestoba vezana na dvoje: na našo odločitev zanjo in na umevanje ter udejanjanje resnične ljubezni. Ta po mojem globokem prepričanju nikoli ne more biti izdana. Če smo kdaj zares ljubili, se sicer lahko razvežemo, zamenjamo partnerja, odpotujemo na drugi konec sveta, a v srcu ostajamo ljubezni zvesti. Ne zdi se mi mogoče, da ne bi bilo tako, saj tudi Sveto pismo, to tako »svetlo sporočilo«, kot praviš, dragi moj brat, pričuje, da je ljubezen močnejša kakor smrt.
Kajti zvestoba ni samo v fizični bližini, zvestoba je predvsem v spominu. Zato je Tarasova knjiga o njegovih izdajstvih eno najbolj veličastnih pričevanj o zvestobi. O zvestobi, kakršno zmore samo ogromno in strastno srce. Kar pravi tudi eden mojih najljubših sodobnih filozofov André Compte-Sponville v imenitni knjigi (Vale-Novak, prosim, ponatisnite jo z debelimi platnicami, kajti mehka izdaja mi bo kmalu razpadla zaradi pogostega branja in podčrtovanja!) Mala razprava o velikih vrlinah, da je zvestoba vrlina spomina in spomin sam je vrlina. Ter vzklika: «Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!«.
Tako rada pišem pisma prav zaradi zvestobe, ki v spominjanju prežarja misli in svetli pot mojemu pogledu na tukaj in zdaj. Zaradi taiste zvestobe rada sedim v cerkvenih klopeh in pri obredju kličem v svojo družbo ljube mi pokojne ljudi: Marčita, očeta, brata, prijateljico, veliko novinarko Slavo Partlič, botra Rafka, največjega skladatelja najmanjših skladb Janeza Bitenca, pa še mnoge druge, med njimi tiste, ki sem jih spremljala ob umiranju kot prostovoljka hospica. Ko prisedejo k meni v klop, se malo pomenimo o tem in onem, in so živi, tako zelo živi, da me nihče ne more prepričati o smrti kot zmagovalki našega življenja. Edina in večna in neminljiva zmagovalka je Ljubezen. In z njo oziroma v njej zvestoba. Bog?
»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem!« (Prvo Janezovo pismo 6, 16).
Vidiš, kako me zanese v ne-bo, mene, ki sem drevo, razpeto med globoke korenine v temnem blatu zemlje in lastnih senc, in v nebo raztegujoče se veje bogate krošnje transcendence, ki presega vse, kar mislimo, da edino je. Zato nazaj v vsakdanje življenje, ta najpomembnejši prostor našega bivanja. K zvestobi v partnerskem odnosu med teboj in tvojim ljubim, s katerim sta se registrirala na občinski upravi najbrž tudi zato, da sta potrdila svojo odločitev za zvestobo drug drugemu?
Prisrčno te pozdravljam, dragi brat Mitja,
tvoja Manca
POUDAREK: Edina in večna in neminljiva zmagovalka je Ljubezen. In z njo oziroma v njej zvestoba. Bog?
15. aprila 2008
NE BOM TI PEL O LJUBEZNI
Ljuba sestra Manca,
Ljubezen je moj stekleni strop. Potrkala si name ravno sredi plezanja po previsni južni steni, ko je vsak moj prijem negotov, nov kozmos zame. Kaj lahko triintridesetletnik sploh vem o ljubezni, če ji še Dante ni bil kos? Svojo čredo jazov sem pravkar pognal v dir in zdaj so v divjem galopu, ti pa bi me rada ustavila, naj ti zasopli pojemo o ljubezni. Ne bomo! In to je konec pisma.
Topel objem in poljub
Mitja
Ljubljeni Viki,
da je vse iskanje tistih toplih mlečnih prsi prvega ugodja, se mi zdi bogokletno zreducirana zgodba. Vendar si v odkrivanju gazi svojih staršev v sebi ne bi upal več kategorično prekleti Freuda. Mislim, da nehujem brusiti orožje, s katerim že leta koljem mater in očeta v prsih. Prihaja čas objemov. Objemov si želim. Toplih. Z božanjem po glavi, naslonjeni na tvoje utripajoče prsi. Skoznje slišim bit srca. Kot v maternici. In prav zavestno širim nosnici, da bi srkal vase vonj kadila, ki me umirja, kot morfij umirajočega. Najlepše je zjutraj, ko te toplega odvijem iz mrtvaškega prta in vroči hlapi tvoje kosmate lupine z vso ihto butnejo vame. In od zgoraj slišim pornodivo ... »Kot brizg viskija naravnost v žilo!« Od abstinence kar drhtim.
Zvečer najbolj.
Zakaj ne opaziš? Pa sem te iskal tretjino življenja, da sem te našel. In sem prehodil pot od Kristusa do Ruglja, da sva se lahko srečala. Tistega aprilskega popoldneva pred osmimi leti. Krožil si okrog mene kot krokar okrog mrhovine. In si žarel od želje, da se me dotakneš. Se še spomniš tiste knjige: Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, knjige smrti Michela Foucaulta? Ona naju je zvezala. Kot trto na drog, bršljan na oreh, vetrnico na samotarja. Potem, ko mi je kobila zlomila hrbet, sem se še tesneje privil k tebi. In v tvoje prazno stanovanje prinesel dvajset nabutanih škatel prtljage. In še nekajkrat toliko v sebi. Revolucija! Da sva komaj dihala. In sva stopila, kot don in oproda. In bila vsak nekaj časa vitez.
Naključje, da sva padla eden v drugega? Ne verjamem, preveč radi me imajo bogovi. In da sva trčila ravno midva v tem morju ljudi? »Ljudje smo angeli z enim krilom, zato lahko letimo le objeti!« sem nekoč prebral v enem od tistih butastih nadležnih elektronskih verižnih pisem, ki me vselej razjarijo, da se kar penim. No, ta me je še posebej. Bulšit! Nismo ne angeli in niti nam nihče ni amputiral krila. Mi smo popolni sami. Sami s svojim univerzumom zavedanja. Sami se rodimo, sami umremo. Sami izbiramo, sami smo odgovorni. Sami smo veličastni. Brez kril, svetniškega sija in angelske patetike. In sami lahko letimo. Zelo visoko. Ajd, kupim zgodbo, da smo narejeni po božji podobi. Pljunek v pest prsti. Torej, popolni. Je pa res lepše leteti skupaj. In tudi let je drugačen. Če je lažji, tega še ne vem. Če je višji, nimam pojma. Vem pa, da se dan za dnem zrcalim v tebi. In to ogledalo je tako prekleto iskreno. Pokaže tudi brazgotine, odrgnine, gnusne ture, odprte rane. In te zato tako sovražim, da te skoraj ljubim. Ker resnično izreči to kanibalsko besedo ... nočem! Se izjalovi.
Rad te objemam tudi zato, ker ne sprašuješ, če sem zvest. Saj si me ti učil, da je nezvestoba laž. In nima postelja nič s tem. In da te prevaram vsakič, ko nisem iskren. Enkrat sem te. Odtlej je najina krvna zaobljuba čista in most med nama trden. (Tudi če sva nanj zdaj dovolila še drugim.) In ne država in ne bog nista potrebna, da bi to potrdila. Čeprav ne skrivam, romantično bi te še vedno rad daroval na oltarju. Izbrani. Kot klavno daritev device bogu. Kako bi pobulil, ko bi namesto bele device dobil mesnatega kosmatinca. Prav nič deviškega. Ha!
Še pred letom dni sem bil prepričan, da sva na hitri cesti za nebesa. Pa sva dvignila sredinca, se prijela za roke in odskočila z nje na makadam. Ker pot v nebesa – logika! - gotovo ni široka in asfaltirana. Na tem novem prodnatem prašnem luknjavem kolovozu sem našel sebe. Prebutanega in ranjenega, a še nikoli tako močnega in voljnega živeti. In raziskovati. Umirati sebi in se ponovno rojevati. In ponovno odkrivati. Iznajti. Tako zelo si nisem bil še nikoli všeč. Pravzaprav si do zdaj sploh nisem bil. In medtem, ko te zrcalim, te vidim početi podobno. Nasmeh na tvojih očeh je kot orgazem. Ekstaza, ki prija in pomirja. In boli. In učlovečuje. Kot nonina kava. Vse bo še dobro. Talita kum.
Danes je osem let. Najraje bi te zasul z zlatom ali peljal v kakšno perverzno luksuzno restavracijo in te razvajal, Lepi. Pa nimam ne denarja, ne srca, da bi ti to naredil. Poklanjam ti to pismo in sporočilo, da si želim še novih osem in še osem novih. In spet novih. In da bi ti rad nekoč zahripal, kako daleč je za naju pomlad. In te morda še zadnjič položil spat, kot bi rekel prijatelj Roman. Ker to, da te bom preživel, so mi itak že zapisali na dlan, pravi ciganka. In besede ti poklanjam, tiste, ki mi jih je v spominsko knjigo zapisal moj osnovnošolski tovariš likovnega pouka Peter Abram: »Svet je lep v ljubezni.«
"Tvoj" sopotnik, vitez in oproda.
Globok poljub. In vroč objem.
POUDAREK: »Svet je lep v ljubezni.«
13. aprila 2008
Hvalnica zvestobi
Dragi Mitja,
večkrat sem, ganjena, prebrala tvoje lepo, lepo pismo. Pišeš: »In sem vstal, izstopil iz Cerkve, in hodim«. Taras Kermauner in njegova Navzkrižna srečevanja so krivi, da sem veliko premišljevala o eni besedi – izdaji, ki jo Taras večkrat omenja: »Nikoli se ne bom dokončno ustalil. Izdajavec (mislim da je Taras edini javno pišoči, ki si ne pusti vzeti tega v tam, kjer vsi pišemo l) sleherne samoumevne trdnosti. … Potujem med sabo in sabo. Moram se premikati, da bi spojil, kar me opredeljuje in razdvaja.« Mar nismo vsi prav taki popotniki, ki »izdamo« deželo na račun mesta, religijo na račun pristne osebne vere, enega partnerja zato, da bi lahko zaživeli z drugim …?
Že dolgo ne razmišljam več o eni posamezni besedi, pojmu, lastnosti, temveč najmanj o dveh, treh, mnogih skupaj … Vse na tem božjem svetu je dualno, iz nasprotij smo sestavljeni, iz napetosti med njimi se učimo, trpimo, obupujemo in zmagujemo. Kajti znotraj našega jaza, tega najpomembnejšega konstruktorja realnosti, prebiva »čreda jazov« (Taras), ki si nasprotujejo. Da bi jih nekako uskladili, jih je potrebno najprej (u)videti, prepoznati in sprejeti, zares sprejeti. In se potem odločiti, katerega bomo bolj gojili. Verjamem, da je izbira možna in mogoča!
Nasprotna beseda izdajstvu je zvestoba. O kateri tudi piše Taras, ko pravi, naj se ozavestimo, »da človek ni le um in svoboda; da je tudi telo, duša in zvestoba. Stabilizirati se – uravnotežiti se – v družini; ne se preoblikovati v nove mestne horde, v krdela kot človeške podgane. Vrniti bogato in vedro dušo in duševnost, kajti brez zdrave psihe bo vsakdo nevrotik, pacient psihoanalitikov. Spet zadobiti dobro razmerje do tal pod nogami kot do čvrste imanence in do neba v duši kot pristne transcendence«. Podpišem, podpišem! In te, dragi brat Mitja, sprašujem o – zvestobi. O najpomembnejši zvestobi – zvestobi samemu sebi – sva si že pisala. Zato me zdaj zanima zvestoba do partnerja, ljubezenska zvestoba v vsakdanjem življenju potemtakem. Saj, kot pravi mistični Prerok Kahlila Gibrana: »Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera.«
O gejih kroži množica stereotipov – o kom ali čem pa ne, lepo prosim! – med katerimi je najpogostejši tale; da geji menjate svoje partnerje hitreje kot nogavice na nogah ali v sekretih prešvicane srajce in v savnah s spermo obrizgane brisače. Da je vam zvestoba v odnosu tuja vrednota in vrlina. Ta trditev se mi zdi stereotipna predvsem zato, ker je tolikokrat izrečena v zvezi s homoseksualci. Kot da ne bi bila nezvestoba vsakdanji pojav tudi med tako imenovanimi »normalnimi« (uf, kako mi gre na živce ta beseda!) pari. Kot so družine nesrečne in redkeje tudi srečne za vse nas, ne glede s kakšno spolno gensko zasnovo smo se rodili, je enako z (ne)prejemanje ljubezni, te najpomembnejše tvarine biti in bivanja.
Zdi se mi, da je zvestoba vezana na dvoje: na našo odločitev zanjo in na umevanje ter udejanjanje resnične ljubezni. Ta po mojem globokem prepričanju nikoli ne more biti izdana. Če smo kdaj zares ljubili, se sicer lahko razvežemo, zamenjamo partnerja, odpotujemo na drugi konec sveta, a v srcu ostajamo ljubezni zvesti. Ne zdi se mi mogoče, da ne bi bilo tako, saj tudi Sveto pismo, to tako »svetlo sporočilo«, kot praviš, dragi moj brat, pričuje, da je ljubezen močnejša kakor smrt.
Kajti zvestoba ni samo v fizični bližini, zvestoba je predvsem v spominu. Zato je Tarasova knjiga o njegovih izdajstvih eno najbolj veličastnih pričevanj o zvestobi. O zvestobi, kakršno zmore samo ogromno in strastno srce. Kar pravi tudi eden mojih najljubših sodobnih filozofov André Compte-Sponville v imenitni knjigi (Vale-Novak, prosim, ponatisnite jo z debelimi platnicami, kajti mehka izdaja mi bo kmalu razpadla zaradi pogostega branja in podčrtovanja!) Mala razprava o velikih vrlinah, da je zvestoba vrlina spomina in spomin sam je vrlina. Ter vzklika: «Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!«.
Tako rada pišem pisma prav zaradi zvestobe, ki v spominjanju prežarja misli in svetli pot mojemu pogledu na tukaj in zdaj. Zaradi taiste zvestobe rada sedim v cerkvenih klopeh in pri obredju kličem v svojo družbo ljube mi pokojne ljudi: Marčita, očeta, brata, prijateljico, veliko novinarko Slavo Partlič, botra Rafka, največjega skladatelja najmanjših skladb Janeza Bitenca, pa še mnoge druge, med njimi tiste, ki sem jih spremljala ob umiranju kot prostovoljka hospica. Ko prisedejo k meni v klop, se malo pomenimo o tem in onem, in so živi, tako zelo živi, da me nihče ne more prepričati o smrti kot zmagovalki našega življenja. Edina in večna in neminljiva zmagovalka je Ljubezen. In z njo oziroma v njej zvestoba. Bog?
»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem!« (Prvo Janezovo pismo 6, 16).
Vidiš, kako me zanese v ne-bo, mene, ki sem drevo, razpeto med globoke korenine v temnem blatu zemlje in lastnih senc, in v nebo raztegujoče se veje bogate krošnje transcendence, ki presega vse, kar mislimo, da edino je. Zato nazaj v vsakdanje življenje, ta najpomembnejši prostor našega bivanja. K zvestobi v partnerskem odnosu med teboj in tvojim ljubim, s katerim sta se registrirala na občinski upravi najbrž tudi zato, da sta potrdila svojo odločitev za zvestobo drug drugemu?
Prisrčno te pozdravljam, dragi brat Mitja,
tvoja Manca
POUDAREK: Edina in večna in neminljiva zmagovalka je Ljubezen. In z njo oziroma v njej zvestoba. Bog?
15. aprila 2008
NE BOM TI PEL O LJUBEZNI
Ljuba sestra Manca,
Ljubezen je moj stekleni strop. Potrkala si name ravno sredi plezanja po previsni južni steni, ko je vsak moj prijem negotov, nov kozmos zame. Kaj lahko triintridesetletnik sploh vem o ljubezni, če ji še Dante ni bil kos? Svojo čredo jazov sem pravkar pognal v dir in zdaj so v divjem galopu, ti pa bi me rada ustavila, naj ti zasopli pojemo o ljubezni. Ne bomo! In to je konec pisma.
Topel objem in poljub
Mitja
Ljubljeni Viki,
da je vse iskanje tistih toplih mlečnih prsi prvega ugodja, se mi zdi bogokletno zreducirana zgodba. Vendar si v odkrivanju gazi svojih staršev v sebi ne bi upal več kategorično prekleti Freuda. Mislim, da nehujem brusiti orožje, s katerim že leta koljem mater in očeta v prsih. Prihaja čas objemov. Objemov si želim. Toplih. Z božanjem po glavi, naslonjeni na tvoje utripajoče prsi. Skoznje slišim bit srca. Kot v maternici. In prav zavestno širim nosnici, da bi srkal vase vonj kadila, ki me umirja, kot morfij umirajočega. Najlepše je zjutraj, ko te toplega odvijem iz mrtvaškega prta in vroči hlapi tvoje kosmate lupine z vso ihto butnejo vame. In od zgoraj slišim pornodivo ... »Kot brizg viskija naravnost v žilo!« Od abstinence kar drhtim.
Zvečer najbolj.
Zakaj ne opaziš? Pa sem te iskal tretjino življenja, da sem te našel. In sem prehodil pot od Kristusa do Ruglja, da sva se lahko srečala. Tistega aprilskega popoldneva pred osmimi leti. Krožil si okrog mene kot krokar okrog mrhovine. In si žarel od želje, da se me dotakneš. Se še spomniš tiste knjige: Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, knjige smrti Michela Foucaulta? Ona naju je zvezala. Kot trto na drog, bršljan na oreh, vetrnico na samotarja. Potem, ko mi je kobila zlomila hrbet, sem se še tesneje privil k tebi. In v tvoje prazno stanovanje prinesel dvajset nabutanih škatel prtljage. In še nekajkrat toliko v sebi. Revolucija! Da sva komaj dihala. In sva stopila, kot don in oproda. In bila vsak nekaj časa vitez.
Naključje, da sva padla eden v drugega? Ne verjamem, preveč radi me imajo bogovi. In da sva trčila ravno midva v tem morju ljudi? »Ljudje smo angeli z enim krilom, zato lahko letimo le objeti!« sem nekoč prebral v enem od tistih butastih nadležnih elektronskih verižnih pisem, ki me vselej razjarijo, da se kar penim. No, ta me je še posebej. Bulšit! Nismo ne angeli in niti nam nihče ni amputiral krila. Mi smo popolni sami. Sami s svojim univerzumom zavedanja. Sami se rodimo, sami umremo. Sami izbiramo, sami smo odgovorni. Sami smo veličastni. Brez kril, svetniškega sija in angelske patetike. In sami lahko letimo. Zelo visoko. Ajd, kupim zgodbo, da smo narejeni po božji podobi. Pljunek v pest prsti. Torej, popolni. Je pa res lepše leteti skupaj. In tudi let je drugačen. Če je lažji, tega še ne vem. Če je višji, nimam pojma. Vem pa, da se dan za dnem zrcalim v tebi. In to ogledalo je tako prekleto iskreno. Pokaže tudi brazgotine, odrgnine, gnusne ture, odprte rane. In te zato tako sovražim, da te skoraj ljubim. Ker resnično izreči to kanibalsko besedo ... nočem! Se izjalovi.
Rad te objemam tudi zato, ker ne sprašuješ, če sem zvest. Saj si me ti učil, da je nezvestoba laž. In nima postelja nič s tem. In da te prevaram vsakič, ko nisem iskren. Enkrat sem te. Odtlej je najina krvna zaobljuba čista in most med nama trden. (Tudi če sva nanj zdaj dovolila še drugim.) In ne država in ne bog nista potrebna, da bi to potrdila. Čeprav ne skrivam, romantično bi te še vedno rad daroval na oltarju. Izbrani. Kot klavno daritev device bogu. Kako bi pobulil, ko bi namesto bele device dobil mesnatega kosmatinca. Prav nič deviškega. Ha!
Še pred letom dni sem bil prepričan, da sva na hitri cesti za nebesa. Pa sva dvignila sredinca, se prijela za roke in odskočila z nje na makadam. Ker pot v nebesa – logika! - gotovo ni široka in asfaltirana. Na tem novem prodnatem prašnem luknjavem kolovozu sem našel sebe. Prebutanega in ranjenega, a še nikoli tako močnega in voljnega živeti. In raziskovati. Umirati sebi in se ponovno rojevati. In ponovno odkrivati. Iznajti. Tako zelo si nisem bil še nikoli všeč. Pravzaprav si do zdaj sploh nisem bil. In medtem, ko te zrcalim, te vidim početi podobno. Nasmeh na tvojih očeh je kot orgazem. Ekstaza, ki prija in pomirja. In boli. In učlovečuje. Kot nonina kava. Vse bo še dobro. Talita kum.
Danes je osem let. Najraje bi te zasul z zlatom ali peljal v kakšno perverzno luksuzno restavracijo in te razvajal, Lepi. Pa nimam ne denarja, ne srca, da bi ti to naredil. Poklanjam ti to pismo in sporočilo, da si želim še novih osem in še osem novih. In spet novih. In da bi ti rad nekoč zahripal, kako daleč je za naju pomlad. In te morda še zadnjič položil spat, kot bi rekel prijatelj Roman. Ker to, da te bom preživel, so mi itak že zapisali na dlan, pravi ciganka. In besede ti poklanjam, tiste, ki mi jih je v spominsko knjigo zapisal moj osnovnošolski tovariš likovnega pouka Peter Abram: »Svet je lep v ljubezni.«
"Tvoj" sopotnik, vitez in oproda.
Globok poljub. In vroč objem.
POUDAREK: »Svet je lep v ljubezni.«
Sobota, 12 april 2008
EPISTOLE 2
Epistole izhahajo vsako soboto v Dnevnikovem Objektivu.
6. aprila 2008
I feel myself (čutim sebe)
Dragi brat Mitja,
milo mi je, da me naslavljaš s sestra. Tudi zato, ker župnik pozdravi z »Dragi bratje in sestre«, mi je lepo pri maši. Rada grem v božansko Plečnikovo cerkev v Šiško: svetla -- Plečnikovi lestenci so v njej posebna znamenitost, mojster je vedel, kaj pomeni Luč! -- z rdečo opeko obokana cerkev, brez stranskih ladij narejena kot odprt trg, ki me spominja na prvo krščanstvo. Ko so ljudje lomili kruh in verjeli v veselo oznanilo bratstva in sestrstva v ljubezni. Trenutek, ko si po pridigi podamo roko v znak miru in sprave, me odnese v tiste preproste čase; niso nepreklicno minili, pustili so sledove -- temeljni zapis krščanske cerkve v ljudeh, ki črtimo težnjo institucije po (s)lasti in (ob)lasti, kot bi rekel Taras Kermauner (te dni se pripravljam na pogovor z njim v kavarni Union in berem njegovo pre-debelo fascinantno knjigo analiz in kritik duha časa in kulturnikov, ki so ga barvali. Tudi na moj račun je porabil malce črnila, marsikaj mi očita, a mu prav nič ne zamerim. Saj jemlje bruno najprej iz svojega očesa, potem šele ga puli iz naših oči).
Zdajle se je v meni prebudila slika hrumečega duhovnika, ki dviga palec in straši s pogubljenjem in peklom. Izmučen, s pobarvanimi lasmi in ranjeno dušo grmeči – peder. Moj aktivistični jaz me je že dvignil s klopi, da bi protestno zapustila to cirkusantsko sprenevedanje. A me je notranji glas okaral: »Zakaj bi protestirala? Morda kar izstopila iz Cerkve? Poglej tega človeka z ljubečimi očmi in videla boš bedo človeštva v njegovi podobi. Sedi in moli zanj!« Sem ubogala ta glas, sem ga
Dragi brat Mitja, ni naključij in midva se ne pogovarjava o cerkvi kar tako. Pomembna je za naju na neki ravni, zelo pomembna. Kot deklič sem fantazirala, da bom postala nuna … Si ti kdaj sanjaril, da bi bil menih ali duhovnik? Morda pa nisva sestra in brat le v aktivističnem zavzemanju za dostojanstvo slehernega človeka, temveč tudi v utripanju srca za presežno, skrivnostno, Absolutno? To v naših cerkvah le redko zaslutim; ne verjamem resnim in zadrgnjenim obličjem, da imajo dušo, napolnjeno z božjim, ne verjamem! Mistiki so žareča bitja, njihov obraz je jasen, svetel in radosten.
Ti podarjam pesem enega mojih najljubših – velikega sufijskega mojstra Hafisa iz ne vem že kolikokrat ponatisnjene zbirke Zapleši z menoj (hvala ti, prevajalka Barbara Škobrne!): Dogaja se ves čas v nebesih/ in nekega dne// se bo začelo znova dogajati/ na zemlji - // da bodo možje in žene, ki so poročeni,/ in možje in možje,/ ki so ljubimci, // in žene in žene,/ki dajejo druga drugi luč,// spet pokleknili drug pred drugega, // in medtem, ko bodo nežno držali/ roko svojega ljubljenega in ljubljene,// s solzami v očeh/ iskreno dejali:// »Draga moja, dragi moj,/ kako sem lahko bolj ljubeč do tebe;// kako sem lahko bolj ljubeča?«
Pišeš, da te je od misli na samomor odvrnil Vilijem Ščuka. Ta človek ni izjemno pomemben le zate, ampak za stotine otrok in staršev, ki jim je pokazal drugačno pot do sebe, do pozitivne samopodobe, do samospoštovanja, kar je pogoj, da smo odprti za druge. Da smo sploh lahko srečni -- žleht, zavistni in sovražni so samo nesrečni ljudje! Njegovo knjigo Šolar na poti do sebe sem preletela takoj, ko je izšla, in jo podarila hčeri in njeni petčlanski družini. Ladeja je rekla: »To knjigo bi morala imeti sleherna družina doma za obvezno branje «. Po internetu sledim, koliko predavanj ima zdravnik in psihoterapevt Ščuka po šolah z naslovom Otrok, šola in duševno zdravje odraslih. Če bi bilo našemu ministru zares kaj za drugačno šolo in zdrave šolarje, bi Ščuko angažiral pri prenovi šolstva. Njegov program bi v dobrem desetletju, dveh spremenil mentaliteto prestrašenih, zavrtih, agresivnih, nezadovoljnih in nezadovoljenih Slovencev v samozavestne, odprte ljudi. Ki ne bi prednjačili po številu samomorov in avtomobilskih nesreč, temveč po številu svobodnih, ustvarjalnih osebnosti. I feel Slovenia bi spremenil v bistvenejše: I feel myself (čutim sebe).
In sva spet pri družini, dragi Mitja. Starši so najpomembnejši oblikovalci otrokovega duševnega zdravja in odnosi v družini so ključ za naš zapis srečnega ali nesrečnega bitja. Če se imata starša rada, če je njuno razmerje odgovoren, ljubeč odnos, potem ima otrok možnost rasti z dobro podobo in samopodobo. Ker ga bosta starša spodbujala, naj postaja to, kar je, ne pa obremenjevala s tem, kaj bodo sosedje rekli, kaj učiteljice, kaj tete in strici … Zadovoljna, ljubeča in v sebi trdna starša bosta ponavljala Hafisovo: Želim si,/ da bi ti lahko pokazal/ osupljivo Luč/ tvoje lasten Biti! Oj, kako malo je takih staršev! Zapiti (in še drugače odsotni) oče in samosmileča žrtvujoča se mati pač nista okolje za zdravo rast v svojo enkratnost! Tudi ne zamorjena samohranilka, ki visi na otroku in na njem izživlja svoje čustvene manke …
Pred leti sem v majhni angleški vasici živela pri dveh lezbijkah, ki sta z biomedicinsko pomočjo postali starša živahnega fantiča Kako igriv in odprt je bil njun sin! Učili sta ga poslušanja in pravega pogovarjanja; užitek je bilo gledati, v kako čustveno zdravega fanta raste mali. Radovednost mi ni dala miru, da ga ne bi potipala, kako je s kompleksi. Sem ga kar naravnost vprašala, če ga v šoli kaj zafrkavajo, ker nima očeta. »Me včasih«, je odgovoril. «Potem jim pa zabrusim: Res je, da nimam očeta, zato imam pa dve mami, ha, ha!« Če se v družini tako odkritosrčno pogovarjajo, če v njej vlada varnost in zaupanje, da so vsi sprejeti takšni, kot so, pač ni strahu, da bi bil otrok ogrožen! V tvoji družini najbrž ni bilo tako, kajne?
Ah, koliko vprašanj imam še zate, dragi Mitja, a v naslednjem pismu. V tem le še sestrski objem,
tvoja Manca
Ne bi prednjačili po številu samomorov … I feel Slovenia bi spremenil v bistvenejše: I feel myself (čutim sebe).
9. aprila 2008
Ecce Homo! (Glej, Človek!)
Draga sestra Manca,
pet je. Mesto še spi. Najraje imam zgodnje deviške ure, ko zverina še drema in mrzel pomladni zrak zareže v nosnici vonj po upanju. In uho prestreže zvok prvih avtobusov, v katerih se greje zlomljeni proletariat. Dan se rojeva z osamljenimi ptičjimi kriki. Pristavljam kavo. Njen vonj me vedno odnese nazaj. Najprej k noni - pred kratkim je spet prah postala - v Kožbanski kot. (Kot, ki gleda daleč naprej, na morje in osvobaja.) Njene tople sladke bele kave, polne upanja – vse bo še dobro! - in materinski ukaz, da moram biti dober, so mi skopali s-trugo. Kolikokrat sem jezen nanjo, da me je tako zajebala. Še največkrat pa sem ji hvaležen. Rad sem imel svojo nono in še vedno jo zelo težko gledam v tistem bakrenem kelihu. Bi jo morala spoznati, draga Manca, po bolečini bi bila lahko kos Fridi Kahlo. In to ji težko odpustim. Moj nono pa je bil upornik in idealist. Komunist! Do konca. Tako ponosen sem nanj, da ni pokleknil. (Čeprav je pokleknil pred drugimi maliki.)
Jutra z vonjem po kavi me nesejo k očetu. Nekaj let sva se zbujala sredi noči, ker sva morala v Izolo po ribe. Tudi zato imam rad jutra, ker sem mu bliže. Z očeti je vedno križ. Čutiš, da te imajo radi in se jeziš, zakaj hudiča to tako skrivajo. In medtem odrasteš in med besnim upiranjem postajaš enak. Od moških pač sveta patriarhalna ureditev, naravni red, zahteva držo stebra. Težko je, če si človek. Jebeš naravni red. Izmislil si ga je človek. Ne gre mi ravno gladko to pisanje o očetu. Si še nisva zares pogledala v oči in se objela. Njega ustavlja oklep patriarha, mene pa teža občutka krivde, da sem ga razočaral, ker se mi oklep ne prilega. Ljubezen pa je med nama. To čutim in vem. In zato hočem nalogo izpeljati, še preden bo moral kdo od naju v kelih.
Mame je povsod veliko. Vidim jo, kako se trudi in neumorno skupaj s Francko teče za tistim prekletim vozom. Ne bi ji bilo treba, a je vklenjena z verigo pomanjkanja ljubezni in obiljem krivde. Oboje iz otroštva. In iz otroštva njene matere. In matere poprej. In še prej. Koliko mam se krasi s tem nakitom, podarjenim s svetim krstom? Kdo bo pretrgal zlo, ki se prenaša medgeneracijsko? Kdo bo povedal ljudem, da so samo ljudje. In da je to dobro. Še Kristus je hotel postati človek, zakaj hudiča torej ne razumemo, da je dobro biti človek. Ne svetnica, ne angel, ne bog! Človek.
Vidiš, draga sestra Manca, pišem o ranah, ki so jih naše družine polne. O njih v idealiziranih diskurzih o (eni!) družini kot osnovni celici družbe ne slišim ravno veliko. Ker raje malikujejo neko pozlačeno podobo, od katere že tako nagnusno odpada pozlata, da se nam še komaj uspe prepričati, da je pogled na to klavrno pokveko prijeten. Rad bi kaj slišal o shizofrenem položaju, v katerega nas poriva brezsrčnost parazitskega liberalnega kapitalizma. Postali smo proizvodne enote, od katerih je treba ožeti kar se da soka, dokler smo še sočni. Potem pa nas izžete in izgorele zavreči. Imperativ dela se zažira v človeško tkivo. Delamo vse več. In še več bo treba! In zmanjkuje časa zase. Za ljudi. Na drugi strani primeža je sveta družina in superperfektno starševstvo s svojimi zahtevami in vsemi poduhovljenimi moralnimi instituti, ki ji stojijo v bran. In tako smo porinjeni med Scilo in Karibdo. Mi pa nismo mitološki junaki, da bi lahko živi skozi to ožino. Hvalabogu! Se bomo prej zlomili.
Rad bi kaj slišal o tem, kaj matere in očete zadržuje, da ostajajo sužnji vzorcev, ki jih ne osrečujejo. Ki jim zavirajo rast. Kaj o tem, zakaj starši naših staršev niso opremili s spoznanjem, da se je treba truditi, a se napakam, stranpotem in travmam kljub temu ne bodo izognili. In nič hudega. Kaj očetom preprečuje, da bi se odprli in pokazali mehko sredico. Pa kaj, če je mehka. Sredice morajo biti mehke in tople in sočne. Kot maternice, v katerih smo srečali življenje. Biti človek, z vsemi napakami, slabostmi in lepotami – kakšen privilegij! Še Kristus se mu ni želel odreči. Pa je žugati z moralnimi imperativi in mahati z ideali lažje kot grebsti po krvavečih in ognojenih ranah naših pradedov.
Ne znam še odpuščati. Premalo me je še v hlačah. Zato toliko bentim nad institucijami, ki si drznejo s svojimi nečloveškimi dogmami rovariti po resnici o (večnem) življenju in smrti, ljubezni in odpuščanju, erosu in tanatosu in po naši seksualnosti. Pa kdo ste, da si lastite Resnico? In besedo. Bog? Mar mislite, da smo slepi in ne vidimo, da nas želite držati v šahu tam, kjer smo najbolj ranljivi? Kjer smo najbolj krvavi, najbolj sami, najbolj intimni, najbolj ljudje? Pa je pred vrati cerkev, mošej in sinagog toliko dreka, da zaudarja do nebes. In še novega hočete. Kaj je že naredil Jezus s preprodajalci v templju? Marš nazaj v Kristusove čase! Ali pa prosite sv. Frančiška za pomoč!
Res je Manca, v svojem begu pred homoseksualnostjo sem slišal božji klic. In želel postati duhovnik. Nekaj let sem v zavetju cerkve in molitvene skupine Prenove v duhu bil boj proti samemu sebi. Čeprav niso vedeli, pred kom bežim, so me sprejeli. In me na neki način imeli radi. In skupaj smo odkrivali neverjetno svobodo besed, zapisanih v Svetem pismu. (Noro – čeprav cenzurirano je sporočilo še vedno tako močno.) Kako lahko institucija moč tako svetlega sporočila zlorablja za moč in oblast človeka? Tudi sama mora imeti strašanske občutke krivde. Tudi njej se mora zaradi tega božjega ropa oglašati vest. Pa saj se ji. Dovolj je pogledati obraz Benedikta. Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekel je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz cerkve, in hodim.
Te pozdravljam,
tvoj brat Mitja
Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekej je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz cerkve, in hodim.
6. aprila 2008
I feel myself (čutim sebe)
Dragi brat Mitja,
milo mi je, da me naslavljaš s sestra. Tudi zato, ker župnik pozdravi z »Dragi bratje in sestre«, mi je lepo pri maši. Rada grem v božansko Plečnikovo cerkev v Šiško: svetla -- Plečnikovi lestenci so v njej posebna znamenitost, mojster je vedel, kaj pomeni Luč! -- z rdečo opeko obokana cerkev, brez stranskih ladij narejena kot odprt trg, ki me spominja na prvo krščanstvo. Ko so ljudje lomili kruh in verjeli v veselo oznanilo bratstva in sestrstva v ljubezni. Trenutek, ko si po pridigi podamo roko v znak miru in sprave, me odnese v tiste preproste čase; niso nepreklicno minili, pustili so sledove -- temeljni zapis krščanske cerkve v ljudeh, ki črtimo težnjo institucije po (s)lasti in (ob)lasti, kot bi rekel Taras Kermauner (te dni se pripravljam na pogovor z njim v kavarni Union in berem njegovo pre-debelo fascinantno knjigo analiz in kritik duha časa in kulturnikov, ki so ga barvali. Tudi na moj račun je porabil malce črnila, marsikaj mi očita, a mu prav nič ne zamerim. Saj jemlje bruno najprej iz svojega očesa, potem šele ga puli iz naših oči).
Zdajle se je v meni prebudila slika hrumečega duhovnika, ki dviga palec in straši s pogubljenjem in peklom. Izmučen, s pobarvanimi lasmi in ranjeno dušo grmeči – peder. Moj aktivistični jaz me je že dvignil s klopi, da bi protestno zapustila to cirkusantsko sprenevedanje. A me je notranji glas okaral: »Zakaj bi protestirala? Morda kar izstopila iz Cerkve? Poglej tega človeka z ljubečimi očmi in videla boš bedo človeštva v njegovi podobi. Sedi in moli zanj!« Sem ubogala ta glas, sem ga
Dragi brat Mitja, ni naključij in midva se ne pogovarjava o cerkvi kar tako. Pomembna je za naju na neki ravni, zelo pomembna. Kot deklič sem fantazirala, da bom postala nuna … Si ti kdaj sanjaril, da bi bil menih ali duhovnik? Morda pa nisva sestra in brat le v aktivističnem zavzemanju za dostojanstvo slehernega človeka, temveč tudi v utripanju srca za presežno, skrivnostno, Absolutno? To v naših cerkvah le redko zaslutim; ne verjamem resnim in zadrgnjenim obličjem, da imajo dušo, napolnjeno z božjim, ne verjamem! Mistiki so žareča bitja, njihov obraz je jasen, svetel in radosten.
Ti podarjam pesem enega mojih najljubših – velikega sufijskega mojstra Hafisa iz ne vem že kolikokrat ponatisnjene zbirke Zapleši z menoj (hvala ti, prevajalka Barbara Škobrne!): Dogaja se ves čas v nebesih/ in nekega dne// se bo začelo znova dogajati/ na zemlji - // da bodo možje in žene, ki so poročeni,/ in možje in možje,/ ki so ljubimci, // in žene in žene,/ki dajejo druga drugi luč,// spet pokleknili drug pred drugega, // in medtem, ko bodo nežno držali/ roko svojega ljubljenega in ljubljene,// s solzami v očeh/ iskreno dejali:// »Draga moja, dragi moj,/ kako sem lahko bolj ljubeč do tebe;// kako sem lahko bolj ljubeča?«
Pišeš, da te je od misli na samomor odvrnil Vilijem Ščuka. Ta človek ni izjemno pomemben le zate, ampak za stotine otrok in staršev, ki jim je pokazal drugačno pot do sebe, do pozitivne samopodobe, do samospoštovanja, kar je pogoj, da smo odprti za druge. Da smo sploh lahko srečni -- žleht, zavistni in sovražni so samo nesrečni ljudje! Njegovo knjigo Šolar na poti do sebe sem preletela takoj, ko je izšla, in jo podarila hčeri in njeni petčlanski družini. Ladeja je rekla: »To knjigo bi morala imeti sleherna družina doma za obvezno branje «. Po internetu sledim, koliko predavanj ima zdravnik in psihoterapevt Ščuka po šolah z naslovom Otrok, šola in duševno zdravje odraslih. Če bi bilo našemu ministru zares kaj za drugačno šolo in zdrave šolarje, bi Ščuko angažiral pri prenovi šolstva. Njegov program bi v dobrem desetletju, dveh spremenil mentaliteto prestrašenih, zavrtih, agresivnih, nezadovoljnih in nezadovoljenih Slovencev v samozavestne, odprte ljudi. Ki ne bi prednjačili po številu samomorov in avtomobilskih nesreč, temveč po številu svobodnih, ustvarjalnih osebnosti. I feel Slovenia bi spremenil v bistvenejše: I feel myself (čutim sebe).
In sva spet pri družini, dragi Mitja. Starši so najpomembnejši oblikovalci otrokovega duševnega zdravja in odnosi v družini so ključ za naš zapis srečnega ali nesrečnega bitja. Če se imata starša rada, če je njuno razmerje odgovoren, ljubeč odnos, potem ima otrok možnost rasti z dobro podobo in samopodobo. Ker ga bosta starša spodbujala, naj postaja to, kar je, ne pa obremenjevala s tem, kaj bodo sosedje rekli, kaj učiteljice, kaj tete in strici … Zadovoljna, ljubeča in v sebi trdna starša bosta ponavljala Hafisovo: Želim si,/ da bi ti lahko pokazal/ osupljivo Luč/ tvoje lasten Biti! Oj, kako malo je takih staršev! Zapiti (in še drugače odsotni) oče in samosmileča žrtvujoča se mati pač nista okolje za zdravo rast v svojo enkratnost! Tudi ne zamorjena samohranilka, ki visi na otroku in na njem izživlja svoje čustvene manke …
Pred leti sem v majhni angleški vasici živela pri dveh lezbijkah, ki sta z biomedicinsko pomočjo postali starša živahnega fantiča Kako igriv in odprt je bil njun sin! Učili sta ga poslušanja in pravega pogovarjanja; užitek je bilo gledati, v kako čustveno zdravega fanta raste mali. Radovednost mi ni dala miru, da ga ne bi potipala, kako je s kompleksi. Sem ga kar naravnost vprašala, če ga v šoli kaj zafrkavajo, ker nima očeta. »Me včasih«, je odgovoril. «Potem jim pa zabrusim: Res je, da nimam očeta, zato imam pa dve mami, ha, ha!« Če se v družini tako odkritosrčno pogovarjajo, če v njej vlada varnost in zaupanje, da so vsi sprejeti takšni, kot so, pač ni strahu, da bi bil otrok ogrožen! V tvoji družini najbrž ni bilo tako, kajne?
Ah, koliko vprašanj imam še zate, dragi Mitja, a v naslednjem pismu. V tem le še sestrski objem,
tvoja Manca
Ne bi prednjačili po številu samomorov … I feel Slovenia bi spremenil v bistvenejše: I feel myself (čutim sebe).
9. aprila 2008
Ecce Homo! (Glej, Človek!)
Draga sestra Manca,
pet je. Mesto še spi. Najraje imam zgodnje deviške ure, ko zverina še drema in mrzel pomladni zrak zareže v nosnici vonj po upanju. In uho prestreže zvok prvih avtobusov, v katerih se greje zlomljeni proletariat. Dan se rojeva z osamljenimi ptičjimi kriki. Pristavljam kavo. Njen vonj me vedno odnese nazaj. Najprej k noni - pred kratkim je spet prah postala - v Kožbanski kot. (Kot, ki gleda daleč naprej, na morje in osvobaja.) Njene tople sladke bele kave, polne upanja – vse bo še dobro! - in materinski ukaz, da moram biti dober, so mi skopali s-trugo. Kolikokrat sem jezen nanjo, da me je tako zajebala. Še največkrat pa sem ji hvaležen. Rad sem imel svojo nono in še vedno jo zelo težko gledam v tistem bakrenem kelihu. Bi jo morala spoznati, draga Manca, po bolečini bi bila lahko kos Fridi Kahlo. In to ji težko odpustim. Moj nono pa je bil upornik in idealist. Komunist! Do konca. Tako ponosen sem nanj, da ni pokleknil. (Čeprav je pokleknil pred drugimi maliki.)
Jutra z vonjem po kavi me nesejo k očetu. Nekaj let sva se zbujala sredi noči, ker sva morala v Izolo po ribe. Tudi zato imam rad jutra, ker sem mu bliže. Z očeti je vedno križ. Čutiš, da te imajo radi in se jeziš, zakaj hudiča to tako skrivajo. In medtem odrasteš in med besnim upiranjem postajaš enak. Od moških pač sveta patriarhalna ureditev, naravni red, zahteva držo stebra. Težko je, če si človek. Jebeš naravni red. Izmislil si ga je človek. Ne gre mi ravno gladko to pisanje o očetu. Si še nisva zares pogledala v oči in se objela. Njega ustavlja oklep patriarha, mene pa teža občutka krivde, da sem ga razočaral, ker se mi oklep ne prilega. Ljubezen pa je med nama. To čutim in vem. In zato hočem nalogo izpeljati, še preden bo moral kdo od naju v kelih.
Mame je povsod veliko. Vidim jo, kako se trudi in neumorno skupaj s Francko teče za tistim prekletim vozom. Ne bi ji bilo treba, a je vklenjena z verigo pomanjkanja ljubezni in obiljem krivde. Oboje iz otroštva. In iz otroštva njene matere. In matere poprej. In še prej. Koliko mam se krasi s tem nakitom, podarjenim s svetim krstom? Kdo bo pretrgal zlo, ki se prenaša medgeneracijsko? Kdo bo povedal ljudem, da so samo ljudje. In da je to dobro. Še Kristus je hotel postati človek, zakaj hudiča torej ne razumemo, da je dobro biti človek. Ne svetnica, ne angel, ne bog! Človek.
Vidiš, draga sestra Manca, pišem o ranah, ki so jih naše družine polne. O njih v idealiziranih diskurzih o (eni!) družini kot osnovni celici družbe ne slišim ravno veliko. Ker raje malikujejo neko pozlačeno podobo, od katere že tako nagnusno odpada pozlata, da se nam še komaj uspe prepričati, da je pogled na to klavrno pokveko prijeten. Rad bi kaj slišal o shizofrenem položaju, v katerega nas poriva brezsrčnost parazitskega liberalnega kapitalizma. Postali smo proizvodne enote, od katerih je treba ožeti kar se da soka, dokler smo še sočni. Potem pa nas izžete in izgorele zavreči. Imperativ dela se zažira v človeško tkivo. Delamo vse več. In še več bo treba! In zmanjkuje časa zase. Za ljudi. Na drugi strani primeža je sveta družina in superperfektno starševstvo s svojimi zahtevami in vsemi poduhovljenimi moralnimi instituti, ki ji stojijo v bran. In tako smo porinjeni med Scilo in Karibdo. Mi pa nismo mitološki junaki, da bi lahko živi skozi to ožino. Hvalabogu! Se bomo prej zlomili.
Rad bi kaj slišal o tem, kaj matere in očete zadržuje, da ostajajo sužnji vzorcev, ki jih ne osrečujejo. Ki jim zavirajo rast. Kaj o tem, zakaj starši naših staršev niso opremili s spoznanjem, da se je treba truditi, a se napakam, stranpotem in travmam kljub temu ne bodo izognili. In nič hudega. Kaj očetom preprečuje, da bi se odprli in pokazali mehko sredico. Pa kaj, če je mehka. Sredice morajo biti mehke in tople in sočne. Kot maternice, v katerih smo srečali življenje. Biti človek, z vsemi napakami, slabostmi in lepotami – kakšen privilegij! Še Kristus se mu ni želel odreči. Pa je žugati z moralnimi imperativi in mahati z ideali lažje kot grebsti po krvavečih in ognojenih ranah naših pradedov.
Ne znam še odpuščati. Premalo me je še v hlačah. Zato toliko bentim nad institucijami, ki si drznejo s svojimi nečloveškimi dogmami rovariti po resnici o (večnem) življenju in smrti, ljubezni in odpuščanju, erosu in tanatosu in po naši seksualnosti. Pa kdo ste, da si lastite Resnico? In besedo. Bog? Mar mislite, da smo slepi in ne vidimo, da nas želite držati v šahu tam, kjer smo najbolj ranljivi? Kjer smo najbolj krvavi, najbolj sami, najbolj intimni, najbolj ljudje? Pa je pred vrati cerkev, mošej in sinagog toliko dreka, da zaudarja do nebes. In še novega hočete. Kaj je že naredil Jezus s preprodajalci v templju? Marš nazaj v Kristusove čase! Ali pa prosite sv. Frančiška za pomoč!
Res je Manca, v svojem begu pred homoseksualnostjo sem slišal božji klic. In želel postati duhovnik. Nekaj let sem v zavetju cerkve in molitvene skupine Prenove v duhu bil boj proti samemu sebi. Čeprav niso vedeli, pred kom bežim, so me sprejeli. In me na neki način imeli radi. In skupaj smo odkrivali neverjetno svobodo besed, zapisanih v Svetem pismu. (Noro – čeprav cenzurirano je sporočilo še vedno tako močno.) Kako lahko institucija moč tako svetlega sporočila zlorablja za moč in oblast človeka? Tudi sama mora imeti strašanske občutke krivde. Tudi njej se mora zaradi tega božjega ropa oglašati vest. Pa saj se ji. Dovolj je pogledati obraz Benedikta. Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekel je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz cerkve, in hodim.
Te pozdravljam,
tvoj brat Mitja
Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekej je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz cerkve, in hodim.
Petek, 11 april 2008
EPISTOLE 1
Manca Košir me je povabila, da se znjo dopisujem za Epistole v Dnevnikovem Objektivu. Berete naju lahko vsako soboto. In potem na tem blogu. Prijetno branje.
(fotka iz Playboja)
Velikonočni ponedeljek, 2008
»Različne družine – enake ljubezni«
Dragi Mitja,
v glavi ti tole pismo pišem že dolgo, a življenje pogosto naše delovanje zapelje v drugo smer od volje, ki bi ga rada oblikovala po lastni želji in predstavi …
Nate sem najbolj intenzivno mislila v začetku marca, ko sem videla številne plakate s fotografijami dveh mladih moških ali dveh žensk, na njih pa je pisalo: »Različne družine – enake ljubezni«. Pod tem sloganom je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transspolnih (LGBT) družinah. Ali premalo sledim množičnim občilom ali pa so ta res ignorantska do tovrstne tematike, saj nisem zasledila informacij o tem, kaj ste se pogovarjali, morda sprejeli kakšne sklepe …
Vidiš, dragi Mitja, kar predpostavljam, da si bil ti zraven! Ker si eden redkih gejev, zapisanih z resničnim imenom in priimkom pod svoje življenje in delo in ljubezen in zahteve po človekovih pravicah … Bil si prvi, ki si se s svojim partnerjem registriral na upravni enoti in tako udejanil zakonsko pravico po registraciji, ne pa tudi po poroki, saj te na Slovenskem – pa tudi drugje po večinskem svetu – (še) ni.
Pišeš v LGBT časopis Narobe, pišeš tako zavzeto in strastno in občutljivo, da človeka potegneš v svoje besedilo in potem se s teboj pogovarjam, razmišljam. Najraje ne bi šla samo med tvoje besede, ampak kar pod tvojo kožo, saj me s pristnostjo neposredno nagovarjaš in navdihuješ, da širim svoj pogled in diham globlje sporočila sveta, v katerem tako rada živim. Samo sebe razumem – že od nekdaj, že od otroških čeveljcev dalje – kot angažirano socialno delavko v dobesednem smislu. In tebe, Mitja, čutim kot svojega aktivističnega brata. Zato ti tudi pišem!
Povej mi, povej najprej kaj o tem, kako si rasel v fanta, ki ga niso zanimale punce, ampak vrstniki istega spola. Zdi se mi, da si imel ti več razumevanja in podpore svojih najpomembnejših bližnjih kot marsikdo drug, ki zato noče javno deklarirati svoje homoseksualnosti, temveč se skriva in prekriva, da ne bi prizadel svojih staršev, bratov, sester … Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije. Kako je tebi šlo odprto življenje doma in potem pri delu? Prav zato, ker globoko verujem, da je sleherni človek, prav vsako živo bitje, ki hodi po tem svetu, enkratno, in hkrati žarek, ki izvira iz ENEGA in istega sonca, Absolutnega, iz tiste Skrivnosti, o kateri je treba molčati, ker o njej z besedami ne moremo govoriti, me še toliko bolj boli kazanje s prstom na vse vas, ki upate biti resnični in samosvoji na način drugačnega, a čisto spodaj vendar enakega. Vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni, prav vsi in vsak posebej, tu ni nihče drugačen.
Te dni sem po elektronski pošti dobila navdihujočo zgodbico o smislu življenja, ki ti jo obnavljam, da te ne bom zasipala s preveč vprašanji, dragi Mitja.
Veterinar se spominja družine – moža, žene in malega dečka Shana, ki so bili zelo prizadeti zaradi bolezni svojega ljubljenčka, psička Belkerja. Belker je zbolel za rakom in veterinar je sporočil družini, da ne more nič storiti, da bi ga ohranil pri življenju. Predlagal je evtanazijo starega psa na njihovem domu. Starša sta sklenila, da bosta štiriletnemu sinu omogočila izkušnjo umiranja psa, saj se bo prek nje lahko kaj naučil o življenju.
Shane je bil pripravljen na slovo, mirno je pobožal psa še poslednjič. Veterinar se je čudil, kako mali razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah po prejeti injekciji je Belker umrl in mali deček ni bil vznemirjen zaradi tega. Družina in veterinar so še posedeli ob mrtvem psičku in odrasli so se pogovarjali, kako hudo je, ker živali ne živijo tako dolgo kot ljudje.
Dečko je pozorno poslušal in čez čas rekel: »Vem, zakaj umrejo prej«. Presenečeno so ga pogledali in potem je veterinar slišal najboljšo razlago dotlej: «Ljudje se rodijo, da se potem učijo, kako živeti dobro življenje – kar pomeni ljubiti vsakogar ves čas in biti prijazni, kajne?« Štiriletnik je zaključil: «Torej, ker psi takoj vedo, kako to delati, jim ni potrebno živeti tako dolgo kot ljudem«.
Dragi Mitja, ko bi ljudje razumeli, kar je vedel štiriletni deček Shane, homofobije sploh ne bi bilo. In zato tudi ne raznih »konstatacij« o homoseksualcih kot suhi veji na narodovem drevesu – ne morem pozabiti te izjave, ne morem, saj jo je izrekel zdravnik, ki se je ukvarjal z medicinsko etiko! – in podobnih sovražnih izjav. Tudi ne bi bilo peticij, kakršno je po omenjeni mednarodni konferenci podpisalo 130 podpisnikov »za ohranitev dejanske vrednosti družine«, ki nasprotuje vsem družinam, v katerih poleg otrok ni matere in očeta. Sama sem si vedno želela prav tako družino: mati, oče in (vsaj trije) otroci. Ni nam uspelo. In ostalo je zavedanje: življenja, potemtakem tudi družine ne, ne nastajajo in potekajo tako, kot bi bilo najbolje s stališča tistih, ki vedo (neuradno mnogi živijo v nasprotju z lastno doktrino!), kaj je prav in kaj narobe. Ideali ne zdržijo življenjskih preizkušenj, pa naj bodo še tako lepi in plemeniti! Potrebno je imeti pogum in pogledati resnici v oči. Svoji lastni resnici in resničnosti, ki jo sooblikujemo iz svoje notranjosti, iz tistega, kar je najmočnejše in najglasnejše v nas samih. Ki je tako glasno, da prevpije družbene norme in cerkvene dogme, zavedajoč se, da je življenje veliko več od obojega.
Čakam tvojo zgodbo, dragi Mitja, in te prisrčno pozdravljam,
Manca
Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije.
Dan norcev, 2008
»To pa že ni družina! Ne, to so svete družine!«
Draga moja sestra Manca,
saj te res čutim blizu že dolgo časa. Dolgo, pri triintridesetih lahko to že skoraj meritorno rečem. Še iz časov tistih tvojih fotografij, ko si se še sprehajala po modnih pistah in sem jih, najstnik, črno-bele videl med brskanjem po Jani. Se mi je zdelo tako fascinantno, da si je manekenka dovolila pohoditi stereotipe. Vse do trenutkov, ko sem, outsider, sedel v klopeh FDVja in poslušal tvoje prhutanje. Ko si nam iz Lilla pripeljala mojstrico novinarstva Souad Belhadad. Ne glede na to, kaj si mislijo drugi, vedno zvesta sebi. Tako te vidim. In to mi ni dalo miru. Zato sem te pred leti poklical, da sva se v etru javnega radia dve debeli uri, bili sta minuti, globoko v noč pogovarjala o Življnenju. In sem vprašal vse. Brez pohlevne novinarske priliznjene prijaznosti, ki zdaj, kot kuga v srednjem veku, razsaja po slovenskem novinarstvu. Tudi tisto, kaj je bilo med Brezo in Brozom in zakaj takšno nenadno spreobrnenje k bogu. Vidiš, res sva si usojena.
Ne veš, ob kako pravem času prihajaš. Prav zdaj, ko si počasi končno dovoljujem biti to kar sem. Kaj počasi, hitro in nemudoma. Mudi se mi. Saj sem čakal polna tri desetletja, da je reka od izvira naredila strugo in je zdaj spodoben tok, ki hoče prestopiti bregove. To hočem storiti, še preden se razlijem v morje. Že tako, se mi zdi, sem pol življenja preždel v samopomilovanju. Ponižen Primožek, ki si ni dovolil pogledati Življenju v oči. Zdaj postaja drugače. Hvala, da si me poiskala.
Prav imaš. Res sem bil zraven pri mednarodni konferenci o LGBT družinah. Bolj ob strani sicer, ker je konferenco pripravljal moj dober prijatelj s sodelavkami in sodelavci iz Legebitre, a sem vseeno stal tam. Tiste dni me je pogosto spreletaval srh in večkrat sem moral hitreje utripati z vekami, da solze ne bi prestopile. To, da si nekdo dovoli uresničiti svoje sanje, želje in hotenja, pa če se svet postavi na glavo, ker ve, da je tako prav, in da to res stori in mu povrh vsega še uspe, mene vedno vrže s tira (No, saj ne da sicer slovim po pretirani stabilnosti.). In tako sem gledal v oči ljudi, ki so si v vedenju, čutenju, hotenju in željenju, da bodo v življenju dobri starši, pa naj gorita Sodoma in Gomora, dovolili ugrizniti v ta prepovedani sad spoznanja. (To, da je spoznanje greh mi tako ali tako ne gre v glavo.) In sem videl ljudi, ki so bili zaradi te izjemne izkušnje starševstva videti zelo pomirjeni s seboj in stvarstvom. Tako zdaj še manj razumem tiste, ki želijo ljudem preprečiti, da bi si ustvarili družino. Samo zato, ker so istospolno usmerjeni. To, da ne zmorem doumeti, kako da se varuhi naravnega reda in morale (če npr. prezremo diskurz naravnosti celibata) ne postavijo ravno za pravice otrok v istospolnih družinah do starševske zaščite obeh staršev, biološkega in socialnega, mi tako ali tako ne gre skupaj. Ne z logiko, ne z naravo, ne z družbo, še posebej pa ne s krščansko ljubeznijo. Bi kar kričal, kot je v Ambrusu Drnovšek, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
Istospolne družine so bile, so in bodo. In vse več je gejev, lezbijk, biseksualnih in transpolnih ljudi, ki si dovoli zaživeti izkušnjo starševstva. Bodisi z otroki iz prejšnjih zakonov, iz trenutnih zvez, z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo ali s posvojenimi otroki. Na zimskem taboru, ki smo ga pripravili teden po konferenci in ga v celoti namenili istospolni družini, sem izvedel, da je v zadnjih letih govor o pravi gaybeboom generaciji. Tam v Spuhlji – 30 duš se nas je zbralo – so bile tudi tri istospolne družine s petimi otroki. To bi nas morala videti. Starši in ostali »tabornice« in »taborniki« smo se na predavanjih in delavnicah z gosti pogovarjali in se poglabljali v temo družina, otroci so se nadstropje višje igrali v Mavričnem vrtcu. Potem smo se igrali skupaj. Vreščanja je bilo, da mi še zdaj odmeva v buči. Človek rabi vsake toliko umik v taka idealizirana nebesa, da si napolni baterije in si (spet) dovoli upati, da bo nekoč še vse dobro in bomo vsi skupaj lahko jedli od drevesa spoznanja, pa zato ne bo treba nikomur iz raja. O zaključkih smo se obsežno razpisali v reviji Narobe, ki bo zunaj v naslednjih tednih. V celoti je posvečena istopolni družini. Ti jo pošljem?
Kako sem rasel, me sprašujejš? Kot muževna steblika. Na podeželju. Sredi dragih Goriških brd (Nisem jaz kriv, da jih ljubim!). Iz lepega deteta v krmežljavega najstnika, ki me je frustracija tiste neizrečenosti tako zabila, da sem, še ne dvajsetleten, pogosto razmišljal o štriku. A me je od teh mislil odvrnil Vilijem Ščuka. Psihiater, ki mu bom hvaležen vse življenje. Sedel sem na stolu, na stol nasproti mene pa sem moral simbolno postaviti sebe - pedra. In potem nekaj storiti. Vedel sem, da moram stol objeti, pa ga nisem hotel. Zdaj ga objemam. Kdor ni poskušal živeti tako, da je moral zatajiti, zatreti, ubiti in izbrisati del sebe, nikoli ne bo razumel. A takih, drugačnih, je veliko: katolikov in svobodomislenih med komunizmom, revnih sredi družbe, ki malikuje bogastvo, debelih med z manekensko postavo obsedenimi generacijami, Neslovencev med čistokrvnimi, muslimanov med več kot milijon Kristusovih, bolnih med zdravim in polnokrvnim delovnim ljudstvom, lačnih med sitimi, žensk med moškimi, starih v eri obsesije z napeto kožo in strahom pred časom, Čefurjev, Ciganov, klošarjev, invalidov ... Kdo ni drugačen? In zakaj potem ne dojamemo, to kar ve že štiriletni Shan?
Zakaj, Manca?
toplo te pozdravljam,
tvoj brat
Mitja
Bi kar kričal, kot je Drnovšek v Ambrusu, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
(fotka iz Playboja)
Velikonočni ponedeljek, 2008
»Različne družine – enake ljubezni«
Dragi Mitja,
v glavi ti tole pismo pišem že dolgo, a življenje pogosto naše delovanje zapelje v drugo smer od volje, ki bi ga rada oblikovala po lastni želji in predstavi …
Nate sem najbolj intenzivno mislila v začetku marca, ko sem videla številne plakate s fotografijami dveh mladih moških ali dveh žensk, na njih pa je pisalo: »Različne družine – enake ljubezni«. Pod tem sloganom je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transspolnih (LGBT) družinah. Ali premalo sledim množičnim občilom ali pa so ta res ignorantska do tovrstne tematike, saj nisem zasledila informacij o tem, kaj ste se pogovarjali, morda sprejeli kakšne sklepe …
Vidiš, dragi Mitja, kar predpostavljam, da si bil ti zraven! Ker si eden redkih gejev, zapisanih z resničnim imenom in priimkom pod svoje življenje in delo in ljubezen in zahteve po človekovih pravicah … Bil si prvi, ki si se s svojim partnerjem registriral na upravni enoti in tako udejanil zakonsko pravico po registraciji, ne pa tudi po poroki, saj te na Slovenskem – pa tudi drugje po večinskem svetu – (še) ni.
Pišeš v LGBT časopis Narobe, pišeš tako zavzeto in strastno in občutljivo, da človeka potegneš v svoje besedilo in potem se s teboj pogovarjam, razmišljam. Najraje ne bi šla samo med tvoje besede, ampak kar pod tvojo kožo, saj me s pristnostjo neposredno nagovarjaš in navdihuješ, da širim svoj pogled in diham globlje sporočila sveta, v katerem tako rada živim. Samo sebe razumem – že od nekdaj, že od otroških čeveljcev dalje – kot angažirano socialno delavko v dobesednem smislu. In tebe, Mitja, čutim kot svojega aktivističnega brata. Zato ti tudi pišem!
Povej mi, povej najprej kaj o tem, kako si rasel v fanta, ki ga niso zanimale punce, ampak vrstniki istega spola. Zdi se mi, da si imel ti več razumevanja in podpore svojih najpomembnejših bližnjih kot marsikdo drug, ki zato noče javno deklarirati svoje homoseksualnosti, temveč se skriva in prekriva, da ne bi prizadel svojih staršev, bratov, sester … Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije. Kako je tebi šlo odprto življenje doma in potem pri delu? Prav zato, ker globoko verujem, da je sleherni človek, prav vsako živo bitje, ki hodi po tem svetu, enkratno, in hkrati žarek, ki izvira iz ENEGA in istega sonca, Absolutnega, iz tiste Skrivnosti, o kateri je treba molčati, ker o njej z besedami ne moremo govoriti, me še toliko bolj boli kazanje s prstom na vse vas, ki upate biti resnični in samosvoji na način drugačnega, a čisto spodaj vendar enakega. Vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni, prav vsi in vsak posebej, tu ni nihče drugačen.
Te dni sem po elektronski pošti dobila navdihujočo zgodbico o smislu življenja, ki ti jo obnavljam, da te ne bom zasipala s preveč vprašanji, dragi Mitja.
Veterinar se spominja družine – moža, žene in malega dečka Shana, ki so bili zelo prizadeti zaradi bolezni svojega ljubljenčka, psička Belkerja. Belker je zbolel za rakom in veterinar je sporočil družini, da ne more nič storiti, da bi ga ohranil pri življenju. Predlagal je evtanazijo starega psa na njihovem domu. Starša sta sklenila, da bosta štiriletnemu sinu omogočila izkušnjo umiranja psa, saj se bo prek nje lahko kaj naučil o življenju.
Shane je bil pripravljen na slovo, mirno je pobožal psa še poslednjič. Veterinar se je čudil, kako mali razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah po prejeti injekciji je Belker umrl in mali deček ni bil vznemirjen zaradi tega. Družina in veterinar so še posedeli ob mrtvem psičku in odrasli so se pogovarjali, kako hudo je, ker živali ne živijo tako dolgo kot ljudje.
Dečko je pozorno poslušal in čez čas rekel: »Vem, zakaj umrejo prej«. Presenečeno so ga pogledali in potem je veterinar slišal najboljšo razlago dotlej: «Ljudje se rodijo, da se potem učijo, kako živeti dobro življenje – kar pomeni ljubiti vsakogar ves čas in biti prijazni, kajne?« Štiriletnik je zaključil: «Torej, ker psi takoj vedo, kako to delati, jim ni potrebno živeti tako dolgo kot ljudem«.
Dragi Mitja, ko bi ljudje razumeli, kar je vedel štiriletni deček Shane, homofobije sploh ne bi bilo. In zato tudi ne raznih »konstatacij« o homoseksualcih kot suhi veji na narodovem drevesu – ne morem pozabiti te izjave, ne morem, saj jo je izrekel zdravnik, ki se je ukvarjal z medicinsko etiko! – in podobnih sovražnih izjav. Tudi ne bi bilo peticij, kakršno je po omenjeni mednarodni konferenci podpisalo 130 podpisnikov »za ohranitev dejanske vrednosti družine«, ki nasprotuje vsem družinam, v katerih poleg otrok ni matere in očeta. Sama sem si vedno želela prav tako družino: mati, oče in (vsaj trije) otroci. Ni nam uspelo. In ostalo je zavedanje: življenja, potemtakem tudi družine ne, ne nastajajo in potekajo tako, kot bi bilo najbolje s stališča tistih, ki vedo (neuradno mnogi živijo v nasprotju z lastno doktrino!), kaj je prav in kaj narobe. Ideali ne zdržijo življenjskih preizkušenj, pa naj bodo še tako lepi in plemeniti! Potrebno je imeti pogum in pogledati resnici v oči. Svoji lastni resnici in resničnosti, ki jo sooblikujemo iz svoje notranjosti, iz tistega, kar je najmočnejše in najglasnejše v nas samih. Ki je tako glasno, da prevpije družbene norme in cerkvene dogme, zavedajoč se, da je življenje veliko več od obojega.
Čakam tvojo zgodbo, dragi Mitja, in te prisrčno pozdravljam,
Manca
Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije.
Dan norcev, 2008
»To pa že ni družina! Ne, to so svete družine!«
Draga moja sestra Manca,
saj te res čutim blizu že dolgo časa. Dolgo, pri triintridesetih lahko to že skoraj meritorno rečem. Še iz časov tistih tvojih fotografij, ko si se še sprehajala po modnih pistah in sem jih, najstnik, črno-bele videl med brskanjem po Jani. Se mi je zdelo tako fascinantno, da si je manekenka dovolila pohoditi stereotipe. Vse do trenutkov, ko sem, outsider, sedel v klopeh FDVja in poslušal tvoje prhutanje. Ko si nam iz Lilla pripeljala mojstrico novinarstva Souad Belhadad. Ne glede na to, kaj si mislijo drugi, vedno zvesta sebi. Tako te vidim. In to mi ni dalo miru. Zato sem te pred leti poklical, da sva se v etru javnega radia dve debeli uri, bili sta minuti, globoko v noč pogovarjala o Življnenju. In sem vprašal vse. Brez pohlevne novinarske priliznjene prijaznosti, ki zdaj, kot kuga v srednjem veku, razsaja po slovenskem novinarstvu. Tudi tisto, kaj je bilo med Brezo in Brozom in zakaj takšno nenadno spreobrnenje k bogu. Vidiš, res sva si usojena.
Ne veš, ob kako pravem času prihajaš. Prav zdaj, ko si počasi končno dovoljujem biti to kar sem. Kaj počasi, hitro in nemudoma. Mudi se mi. Saj sem čakal polna tri desetletja, da je reka od izvira naredila strugo in je zdaj spodoben tok, ki hoče prestopiti bregove. To hočem storiti, še preden se razlijem v morje. Že tako, se mi zdi, sem pol življenja preždel v samopomilovanju. Ponižen Primožek, ki si ni dovolil pogledati Življenju v oči. Zdaj postaja drugače. Hvala, da si me poiskala.
Prav imaš. Res sem bil zraven pri mednarodni konferenci o LGBT družinah. Bolj ob strani sicer, ker je konferenco pripravljal moj dober prijatelj s sodelavkami in sodelavci iz Legebitre, a sem vseeno stal tam. Tiste dni me je pogosto spreletaval srh in večkrat sem moral hitreje utripati z vekami, da solze ne bi prestopile. To, da si nekdo dovoli uresničiti svoje sanje, želje in hotenja, pa če se svet postavi na glavo, ker ve, da je tako prav, in da to res stori in mu povrh vsega še uspe, mene vedno vrže s tira (No, saj ne da sicer slovim po pretirani stabilnosti.). In tako sem gledal v oči ljudi, ki so si v vedenju, čutenju, hotenju in željenju, da bodo v življenju dobri starši, pa naj gorita Sodoma in Gomora, dovolili ugrizniti v ta prepovedani sad spoznanja. (To, da je spoznanje greh mi tako ali tako ne gre v glavo.) In sem videl ljudi, ki so bili zaradi te izjemne izkušnje starševstva videti zelo pomirjeni s seboj in stvarstvom. Tako zdaj še manj razumem tiste, ki želijo ljudem preprečiti, da bi si ustvarili družino. Samo zato, ker so istospolno usmerjeni. To, da ne zmorem doumeti, kako da se varuhi naravnega reda in morale (če npr. prezremo diskurz naravnosti celibata) ne postavijo ravno za pravice otrok v istospolnih družinah do starševske zaščite obeh staršev, biološkega in socialnega, mi tako ali tako ne gre skupaj. Ne z logiko, ne z naravo, ne z družbo, še posebej pa ne s krščansko ljubeznijo. Bi kar kričal, kot je v Ambrusu Drnovšek, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
Istospolne družine so bile, so in bodo. In vse več je gejev, lezbijk, biseksualnih in transpolnih ljudi, ki si dovoli zaživeti izkušnjo starševstva. Bodisi z otroki iz prejšnjih zakonov, iz trenutnih zvez, z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo ali s posvojenimi otroki. Na zimskem taboru, ki smo ga pripravili teden po konferenci in ga v celoti namenili istospolni družini, sem izvedel, da je v zadnjih letih govor o pravi gaybeboom generaciji. Tam v Spuhlji – 30 duš se nas je zbralo – so bile tudi tri istospolne družine s petimi otroki. To bi nas morala videti. Starši in ostali »tabornice« in »taborniki« smo se na predavanjih in delavnicah z gosti pogovarjali in se poglabljali v temo družina, otroci so se nadstropje višje igrali v Mavričnem vrtcu. Potem smo se igrali skupaj. Vreščanja je bilo, da mi še zdaj odmeva v buči. Človek rabi vsake toliko umik v taka idealizirana nebesa, da si napolni baterije in si (spet) dovoli upati, da bo nekoč še vse dobro in bomo vsi skupaj lahko jedli od drevesa spoznanja, pa zato ne bo treba nikomur iz raja. O zaključkih smo se obsežno razpisali v reviji Narobe, ki bo zunaj v naslednjih tednih. V celoti je posvečena istopolni družini. Ti jo pošljem?
Kako sem rasel, me sprašujejš? Kot muževna steblika. Na podeželju. Sredi dragih Goriških brd (Nisem jaz kriv, da jih ljubim!). Iz lepega deteta v krmežljavega najstnika, ki me je frustracija tiste neizrečenosti tako zabila, da sem, še ne dvajsetleten, pogosto razmišljal o štriku. A me je od teh mislil odvrnil Vilijem Ščuka. Psihiater, ki mu bom hvaležen vse življenje. Sedel sem na stolu, na stol nasproti mene pa sem moral simbolno postaviti sebe - pedra. In potem nekaj storiti. Vedel sem, da moram stol objeti, pa ga nisem hotel. Zdaj ga objemam. Kdor ni poskušal živeti tako, da je moral zatajiti, zatreti, ubiti in izbrisati del sebe, nikoli ne bo razumel. A takih, drugačnih, je veliko: katolikov in svobodomislenih med komunizmom, revnih sredi družbe, ki malikuje bogastvo, debelih med z manekensko postavo obsedenimi generacijami, Neslovencev med čistokrvnimi, muslimanov med več kot milijon Kristusovih, bolnih med zdravim in polnokrvnim delovnim ljudstvom, lačnih med sitimi, žensk med moškimi, starih v eri obsesije z napeto kožo in strahom pred časom, Čefurjev, Ciganov, klošarjev, invalidov ... Kdo ni drugačen? In zakaj potem ne dojamemo, to kar ve že štiriletni Shan?
Zakaj, Manca?
toplo te pozdravljam,
tvoj brat
Mitja
Bi kar kričal, kot je Drnovšek v Ambrusu, na te fundamentaliste rimokatoliške smeri.
METAMORFOZE
Eee ...
... po sedmih letih sem zamenjal sem službo ...
(še vedno sem na Radiu Slovenija a v novem uredništvu - Izobraževalnega programa)
... po petih letih nisem več kandidiral za predsednika društva DIH ...
(zdaj sem član upravnega odbora brez funkcije)
Po petih letih norenja imam končno čas zase in za svoje drage!
JUPI!!
Nedelja, 16 marec 2008
Tranzicija ...
Ljubiti ... ljubiti ...
... in si dovoliti svobodno odkrivati sebe in druge.
Sanremo 2008 Sergio Cammariere L'Amore Non Si Spiega
Nedelja, 9 marec 2008
PANDORINO SRANJE ...
Sedem debelih krav je crknilo in sedem mršavih krav se je priplazilo iz Nila in razčetverilo vseh sedem zamaščenih kravjih trupel. Pravzaprav sva sedem rejenih krav zaklala kar sama. Hote in nalašč! Leto dni sva brusila rezila za veliki kravji masaker. In sva nekega poletnega popoldneva zarila svetleči nož v kravje maščevje, da se nama je vroča rdeča gosta kravja kri razlila čez dlani. In sva vedela, da je konec nekih sanj in začetek drugih. Mnogo manj mastnih in toplih, mnogo manj rejenih, manj varnih in mirnih. Da bo poslej treba večkrat ležati kot fetus in pritiskati na utripajoče arterije, sva zvedela kasneje, ko so bile debele zamaščene krave že zdavnaj smrdljive in je od vse krvi ostalo le še nekaj črnih zapuščenih krast na tleh. Da bo ves čas skelelo v črevesju, zdaj veva. Tudi to, da naju bo razneslo vsakega na svoj način, sva izvedela potem. In da se bova ponovno zaljubila, vsak v svojo smer, v sonce in lunin mrk in leva in črnega vranca. In da postaja bolečina kronična. Brzdanje divjega. Odpiranje življenja. Dopuščanje ljubezni. Iz tega pandorinega sranja je ušlo tudi upanje. A to je dobra novica, ker je zdaj na svobodi. Tudi zato ... in zaradi črnih oči ... nikoli nazaj!
Petek, 15 februar 2008
Umrl doktor R.
(foto:www.siol.net)
Umrl je kontraverzni psihiater dr. Janez Rugelj.
Za večino nas verjetno prvenstveno trmasti zagovornik patriarhalnega družbenega režima, seksist in šovinist. Za nas aktiviste, ki smo se z njim kregali po medijih in ga nekajkrat tudi kazensko ovadili, predvsem velik homofob.
Za vse tiste, ki nam je pomagal, ko smo to potrebovali, in smo ga poznali tudi za odrom, tudi velik človekoljub.
Osebno ga bom pogrešal.
************************************
Nič ne bom dodal.
Sobota, 9 februar 2008
Valentin ...
Zdaj si vbadam v srce
črepinje razletelega zrcala.
Kot je nekoč starka po dežju
v lepljivo prst vtikala sadike.
Samo da meni vsakič pljuskne vroča kri med prste
in da črepinje le s težavo zadržim v mesu.
Gledam se v drobcih ogledala.
Vse bolj sem si podoben.
Nedelja, 20 januar 2008
... OHHH ....
... kako malo komentarjev ...
... al sploh kdo to bere ...
... kak dolgcajt ...
... dejte no ...
... vsaj en "pejt u kurac" ...
... al pa dva ... kurca!
Sobota, 19 januar 2008
ŠPEŽA (by žurnalistka Malka)
Zadnjič sn hledala neki po televizji, k me je močno inšpiriralo. In sn si rekla, dajmo Malka, je minilo že dost cajta, ki se nisi nč ohlasila, je cajt de tut ti ki napišeš. De se bo šlišalo, da nisi apatetična, al kakw se že reče. De si aktiuna ženska.
Ne... pravn ... enkrat, u starih cajtih, je zmanjkalo kruha in mleka in mesa in vseha, in si uzau enu cajnicu al enu vrečku, si šu u trhovinu, kupu, kr je manjkalo, plaču, pršu damu in končana maša. U socializmi. Se spomneste.
Nu, zdaj je use drhač. Zmanjka useha in je treba jt po špežu. K ni več majhnih trhovin, hremu u en, kakw se že reče, supermerkator.
Alora, prvo se stuširat in zhlancat, k boš žiher sraču use sosede in, buh ne dej, de zavohajo, de dišiš po župi, k bo ciu blok še dva tedna srebu tistu župu. Je treba si oblečt nedeljski hvant, k člouk ne more zhledat ku en pošvedran delauc, če že hreš špendat u supermerkator. Pole, natopirat frizuru, si nardit fasadu in je že dve ure naokroh, k se še nismo niti odpravl. Zdaj, če pomislte, de je moš od teha že enu uru u autu, se praska po hlavi in prklinja, si mislte, de sn usa žiučna in spotjena še prej ku sploh hram wn s hiše.
Dobro, pole se človek nakako prtroha čeres mesto, k se žčne borba za park plac. Ti hudič, zmeri k člouk najde plac, se najde tut kaka mona, k zapeje notr pret tabu. In pole, vaj šul porko, se nrdi šutasteha, ku de te ni vidu. K bi šla narrajš če in mu s kjučem spraskala z urat usu farbu.
Napri ... nismo še niti pršli do trhovine, k sn že krepana. Voziček. Ki z en zludij se je zmislu te kurčeve wzičke na drobiš. Se ne nosm ceu šparuc s sabu u boršeti, de bon mela lih tist euro al dva al kolko se že more lošt notr. Ku zanalašč, lih k ha rabm, tisteha kovanca ni. Ne u takwinu, ne u boršeti in tudi nobena trhovina naokroh nima nč, ma ama NČ za zmenjat. K končno najdem tist euro potleh u autu, se šele zčne. Porineš not kovanc, voziček se neče staknt, k prekuneš use, od matere do marije, ha dubiš nekako wn, porineš in hre seveda ukraj. POSTRANI!! Eee... ki ne morejo ten wzičkm scentrirat hume, de jih človek usaj lahko normalno poriva, al pa nej nrdijo kr trhovinu u ovink, de bo člouk lhko normalno kupavu. Nu, se bi mohla bit prauzaprau srečna, de se sploh najde kak wzičk, kajšnkrat ha moraš prau spult kšni stari onemohli noni z rok, de lohkor sploh kupavš.
Anjkrt k si notr, se šele zčne kalvarija. Ki prau usi morjo kupavat tkrt k hrem jst u supermerkator? In ki ne videjo, de niso sami, neee... oni wzijo tiste vozičke, ku de bi bli pjani in de bi se hlih naučil hodit. Počas, de me po petnajstih minutah takw narase prtisk, de sn cela zaripla u fris. Jebenti, bo treba namontirat hupe na te wazičke, al pa uvest semaforje. In de te ne rečen, kakw se ti ldje ustaujajo. Kr naenkrat, sred prehoda in pole, če jim rečeš "Oprostite!", ti zabrusejo tak pohled, de me u momentu zapune use čakre.
In najdi ti, en navadn prah za prat cunje in deterhent za posodu. Petinšestdeset tawžnt različnih flašk, flaškic, prfumu, farb, za delikatne roke, za posvinjanu posodu (k ponavadi se pere čistu?!), s kremu, z octn, s citronku ... ja ben zaskuzi buh, če bi rabla citronku, bi šla in kupila citronku. Ki me ju kladaste notrka u prah za posodu, de me razje korito doma in mam roke ku kak mrlič k končam prat pasodu. Pa prašk s sodu bikarbonu (ne vem, ki pomaha prot kislini na želodcu, al ki), in dve flaški skupi zalepjeni z enu gobicu zraven - gratis. Ti dam jst gratis, ki me daješ gratis, tisto k ne rabn, dej mi hratis 2 šrtuci kruha, ne pa neku cujnicu zalepljenu na 2 flaški, k mam doma z odlepavanjem in tistim lepilnim trakm tolko sitnosti. In je pole tista flaška še en mesc usrana k se use sprjema hor. In enako je pousot, stw taužnt nekih najrazličnejših izdelku, pole pa itak kupim kr kupavam že 30 let.
Zelenjava. Ma ... ki tiste vrečke za zelenjavu morjo bit prau takw skupi sprjete, de si obližnem usih 20 prstu, predem mi rata najt luknju?? In, oprostite, kajšnkrt je tista zelenjava takw žalostna, ovenela, suha, gnila, namočena ... de če res poješ 5 na dan, moraš takoj na čiščenje želodca. Še posebno, če je med temi petimi znajde kaka pomaranča, k se svete takw ku sveta hora in ne sehnije nikol. Že tri mesce jih mam na mizi doma, sm mislna de so plastične, pa sn zadnjič uhotovila, da so kupjene in prave. Buh vs uzemi!
Še tw. Vrsta pr kruhu. Ku enkrat, u socializmu. Usi čakamo in tapkamo z nohami, porivamo une pred nami z vozički u ret in čakamo. Ma zmeri se najde kaka fina stara hospa, k prleti kr na začetk vrste in "Eno grosupeljsko, prosim!" Ti bom dala jst stara, z enu hrosupeljsku prosim po hlavi, jebenti. Ki smo mi mone tle de čakamo, ti pa prideš in ku oslobodilac ... "Eno grosupeljsko!" In če ji ki rečeš ... maaadona, te pohleda ku en kup dreka, nrdi en žrtvveni fris, ku de je glih komi ustala z mrtvaškeha odra, de te prelijejo opčutki kriude, in reče "Gospa, se mi tako mudi. Mož čaka na blagajni." Eee... mudi ... ki misleš, de mi nimamo ki druzha delat, ku čakat u vrsti use življenje?? In ki za hudiča dela moš na blahajni, naj pride sn, čakat u vrstu, pa bo. Nu, itak nimam srca in jim pole zmeri rata.
Oooo... na blahajni je šele hudič. Že u vrsti ti usi porivajo tist voziček u ret, ku de bi bla podstešk za vozičke. Ma, porkodijo, al zhleda ku de je moja ret narata za parkirat vozičke, al mislejo, de me paša??
Ne bon zhubjala besed o tem, de se zmerm postavn, al u vrstu, k se sploh ne premika, al pa so pred manu kšni taki, k kupavajo špežu az 4 zaklonišča.
Nu, potrpežljivo čakam za enimi takimi, k majo wzičk nakerhan do vratu in s katereha useke en tolko neki pade ...
In blahajničarke. Ma ... ki majo samo 2 marči (prestavi): prvu in rikverc??? Se mene se zdi, ku de bi hledala počasn posnetk ... komi komi se stehne in uzame tist izdelk, ki ji ha trak itak prpeje prau če pod nos ... pole enih tri minute jšče tistu kodu ... k ju zahleda (če sploh ju) ... pip ... ALELUJA!!! In pole napri ... 30 sekund nč ... in ... jaaa! ... pip .... čez pu minute ... pip ... in kr naenkrat ... pipPOOP ... eee ... ne prime ... še enkrat ... pipPOOP ... ne prime ... uzame pištolcu ... pip pip pip ... še zmeri ne prime. Alora porauna kodu (prej ju ni mohla), zauzdihne, ku de ju bo bolelo, k bo mohla tipkat in zčne tipkat tistih trinajst številk, kr traja tolko cajta, de misleš de piše hovor za Janšu. Nu, k je končno useha konc in je člouk z hlavu že skor na vrsti, k se končno tista civilna zaščita pred tabu zmihne in plača ... aaAA!! ... PIKA KARTICU bo še hospa koristla. Vn povem, de k samo slišam pika-kartica, dobim pike po usem telesu. Nu, preden se sprave z blahajne - če hlih ne zmanka traku za račune, al pa pride smena in more teta blahaničarka nardit zaključk - še ... "A zbirate nalepke?" Ma ben oštja, ki še rit ji boš obrisala, preden pridem jst na vrstu. Ma vaj mona!! A čemo še poklicat "Dežurna čistilka na blagajno 9. Dežurna čistilka na blagajno 9!", de bom glih use doživela!
Eko, tak stres je zdaj, u kapitalizmu jt u trhovinu po špežu. Utečt usem tistim štantm, k majo promociju, to je šele umetnost. Če te ne prsilijo kaku novu marharinu, fašeš pa sihurno kak tampon al pa zobu pastu. Taku, ki ti opere zobe, brez de bi ju sploh odpru. Hooo ... najt auto u haražni hiši, to je šele doktorat ... in pole prtrohat tistih 14 vrečk iz auta u stanovanje in pospraut špežu u omare in hladilnik. Mam delo za ceu popudan in pole, k use pospravn, mam stanovanje tako, ku tiste klošarke, k zbirajo najlon vrečke po celem mesti.
Nu, en kup reči sn spustila, u cene in podražitve pa se sploh ne bom spuščala, sn preveč šipkeha zdrauja. Vem samo, da čim manjkrat hrem u supermerkator, tem buj sn srečna. Razen če ne bi murbit nardila, ku naša taspodnja soseda ....
Petek, 18 januar 2008
NAZAJ
Na steni najinega najetega stanovanja vztrajata sliki nonota in none, čeprav sta nas pred kratkim zapustila. Za vedno. Umrla. Najprej nono, zaradi posledic številnih možganskih kapi, ki so ga spremenile v bledo, dokaj klavrno senco samega sebe, ki je na koncu samo še bolj ali manj nepremično ležal na postelji. Nona je odšla leto kasneje, v bolečinah, odnesla jo je nekakšna nekoliko hujša viroza, ki je telo ni bilo več sposobno odgnati ... Ni hotelo odgnati, mislim. Nona in nono sta bila skupaj več kot 50 let. In ko je odšel, se je predala. Že tako se je, potem ko sta morala v dom, umaknila v demenco.
Nazaj je meni k njima. V otroške dni, ko sem se, še nepopisan list, dneve in mesece preživljal pri nonotu in noni. Nekje, bogu za ledžima, v Brdicah pri Kožbani, daleč od ljudi ... Misli so polne sončnih dni na domačem dvorišču, sončnih žarkov in ščebetanja kmečkih lastovic, ki so me zbujali, vonja po sveže skuhani kavi, skupnega umivanja z nono in mazanja z dišečo Solea kremo ... zgodovino mi zasedajo osladkano mleko in na maslu ocvrto jajce za zajtrk, pasenje koz v dragi, nabiranje kamilice v grapi, pripravljanje piče za kokoši, pretakanje vina v hladni kleti, posnemanje pralnega stroja ... Nini, rumeni kanarin, ki je prepeval v kletki, da mu Pavarotti do kolen ni segel, naš volčjak Tarzan, skovikanje jastreba visoko na nebu ... Večina od oziranja nazaj pristane tam. Pri brusenju nožev na domačem brusu, trgatvi, kolinah ... času, za katerega zdaj velja, da ni poznal skrbi. Ko je bil svet urejen v nekakšen logičen sistem, ko je bil vsak dan novo veselje, ko je bila prihodnost svetla. Ko je pod krili nonota in none in mame in tatu veljalo ... vse bo še dobro. Čas brez bolečine v prsih. Ljubezni in varnega zavetja. Sčasoma, postaja ves spomin, samo še to ... nazaj.
In vendar ... so te solze, ki mi zdaj polzijo, res potrebne? Ker resnične so.
Je bil to res čas brez skrbi? Je bilo res vse tako lepo? Je bil svet res urejen drugače, v bolj logičen sistem, kot je danes? Je bil res za vse vsak dan novo veselje? Prihodnost res svetla? Tako svetla, da samo spomin nanjo s svojo žgočo svetlobo zdaj sežiga vso ostalo zgodovino. Da od vse te svetlobe ne vidim več manj bleščečih zvezd?
Ker, nona je vedno jamrala, kako je težko, kako je treba nenehno delati. Veliko delati. Toliko, delati, da od vsega dela pozabiš nase. Od jutra do večera delati. Samo delati. Zame. Za nas, otroke. In nono se je velikokrat jezil. Na jastrebe, lisice, koloradskega hrošča in peronosporo. Na podražitve, na domobrance, na politiko, na državo, na ljudi ... Na prenizke odkupne cene grozda. Na sleparje in oportuniste, ki so komunizem izkoriščali z svojo rit. Tako zelo se je jezil, da je moral zaradi bolečin v želodcu piti sodo-bi-karbono ali Magnesio. In skrbi je rad potopil v vino. In bil zato velikokrat grd z nono in z ostalimi. In kregali so se tudi. Zato ker v žlahti nimamo samo komunistov, ampak se je teta poročila z domobrncem iz česar se je ob vsakem zboru žlahte obilno poškropljenim z vinom razvijo divje rjovenje. In ja, bolečine v prsih ni manjkalo. Solze so dobro poznali.
In jaz skrbi. Ker mi starši niso dovolili morskega imeti prašička, čeprav so mi obljubili, ker sem se nekoč naslonil na bratca, da se mu je malo vbočil lobanja, ker sem zvrnil brata, ko sem ga vozil z vozičkom in mu je tekla kri. Ker sem zlomil volan na traktorčku, razbil krožnik ... ker nimam še narejene domače naloge in ker bom morda vprašan v šoli. Ker sem užalil nonota. To niso skrbi, boste rekli ... zame, kot otroka, so bile to ravno tako velike skrbi, kot za nonota skrb za jutri. In bolele so. V trebuhu in prsih. In takrat sem si, ko so me stari tolažili, da to niso skrbi, zaklel, da bom, ko bom velik, še vedno jasno in kristalno čisto vedel, da TO SO SKRBI!! In vem, da so!
Zakaj smo torej narejeni tako, da z leti vse bolj podlegamo narkotični disfunkciji selektivnega spomina. Ki, dlje kot smo v življenju, z večjo doslednostjo, intenzivnostjo in naglico utrjuje lepe spomine in briše slabe? Morda gre za neko biološko determinirano samoohranitveno funkcijo. Ali pa družbeno pridobljeno disfunkcijo. In zakaj, kljub vsemu da vemo, da spomini niso resnični, ker odsevajo samo fragmente razbitega vzvratnega ogledala, še vedno nasedamo? In se valjamo po puhlih oblakih nostalgije, melanholije in na koncu depresije? Mar nas vse to vzvratno oziranje ne hendikepira za sedanjost. In prohodnost? Mar lahko oteženi z vsemi temi lepimi spomini, potrti, ker nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, sploh še živimo zdaj. Imamo sploh še pogum in moč, pogledati naprej?
Mar ne bomo čez 30 let "Nazaj!" govorili za dogodke, ki se nam dogajajo prav zdaj? Kaj potem? Je vse, kar nam ostane od življenja samo še niz bolečih Nazajev? Nazajev, ki nam brišejo celostno podobo preteklosti, namesto nje pa lepijo kičaste karikature sreče v pretekliku? Zakaj nazaj?
Veste kaj ... jebeš nazaj. Tukaj in zdaj! In NAPREJ!
MAL SN PREŠALTU
... na angleško verzijo Pogleda z mojega okna ...
Try here: mitjablazic.livejournal.com
Try here: mitjablazic.livejournal.com
Torek, 15 januar 2008
3 ... 4 ... ZDAJ!
No, comment. Slike povedo dovolj!
Kot bi rekla šefica, pa zavihajmo rokave!!
Pljunimo v roke, in še kam, če je treba - dodajam - in začnimo plezat na to Kalvarijo!
Prijeten torek!
Kot bi rekla šefica, pa zavihajmo rokave!!
Pljunimo v roke, in še kam, če je treba - dodajam - in začnimo plezat na to Kalvarijo!
Prijeten torek!
Ponedeljek, 14 januar 2008
AMANDA
Še ena, ki me popolnoma prevzema ... Dalijeva ljubimka ... rojena fant (?!) ... fatalka! Amanda Lear.
Za potešitev: http://en.wikipedia.org/wiki/Amanda_Lear
Lahko noč!
Za potešitev: http://en.wikipedia.org/wiki/Amanda_Lear
Lahko noč!
Naročite se na:
Objave (Atom)
